AFORIZEM (IN MAKSIMA) V TEORIJI

"Aforizem je kratka, zgoščena misel, ki neko splošno veljavno izkušnjo, pravilo, ali modrost prikazuje na oseben, originalen, duhovit in ostroumen način (Živkovič, Rečnik književnih termina, s.v. "Aforizam", Beograd, 1992)."

MAKSIMA

Do 17. stoletja je izraz maksima pomenil neko življenjsko vodilo ali načelo, ki v nekaj kratkih stavkih nedvoumno izraža neko pravilo ali nauk. Nov pomen je maksimi dal La Rochefoucauld, ki je v svoji knjigi ljudi opominjal, da se za njihovimi maskami skrivajo strasti in pohlep (Francoski moralisti, spremna beseda D. Fleretove, Ljubljana, 1977, str. 162-). V svojih "Maksimah" pravi: "Naše vrline so najpogosteje le naše prikrite slabosti ..." (Francoski moralisti, str. 33).

V Sloveniji je pod nazivom "Maksime" izšla zbirka izrekov različnih avtorjev, ki jo je uredil Peter Amalietti. Amaliettiju maksime predstavljajo "algoritem življenskih vzorcev in so torej podlaga človeškemu vedenju, saj mu usmerjajo življenje" (Amalietti, Maksime, Ljubljana, 1990). Amailetti je zbral izreke, ki govorijo o človekovi duševnosti, in sicer predvsem o tistem delu nas, ki se ukvarja zaznavanjem in spoznavanjem: "Blagor tistemu, ki mu je uspelo spoznati vzroke stvari" (Vergil).

AFORIZEM

Aforizem je kratka, zgoščena misel, ki neko splošno veljavno izkušnjo, pravilo, ali modrost prikazuje na oseben, originalen, duhovit in ostroumen način (Živkovič, Rečnik književnih termina, s.v. "Aforizam", Beograd, 1992).

Bistroumnost in duhovitost aforizma sta mnogokrat dosežena z besedno igro: "Danes velja splošno prepričanje, da so tisti, ki nimajo avtomobila, zavozili življenje" (Fridauer, Najboljši aforizmi, Ljubljana, 2000, str. 19).

Če aforizem primerjamo s pregovorom, vidimo, da bomo pri aforizmu redkeje našli nasvet na ravni vsebine. V kitajskem pregovoru "Če hoče človek prehoditi deset tisoč korakov, mora najprej storiti prvega" bodo vsi, ki odlašajo z svojimi dolžnostmi ali pa so neodločni, videli jasen nasvet. Aforizem "Tistim, ki se šalijo na moj račun, sporočam, da je blokiran" (Schwentner, str. 104) pa nam na prvi pogled ne nudi nobenega nasveta. Vsebuje pa neki dogodek, do katerega imamo negativen odnos (šaljenje ljudi na naš račun). Vendar pa besedna igra (šaliti se na tuj račun – račun je blokiran), če jo razumemo komično, omogoča, da šaljenja na naš račun ne vidimo kot problem.

O aforizmu in maksimi pa si niso enotne niti enciklopedije. Poleg že omenjenih definicij lahko najdemo tudi sledeče: V množini se izraz maksima pogosto uporablja kot naslov za zbirke aforizmov (Literatura, Leksikoni Cankarjeve založbe, s.v. "Maksima", Ljubljana, 1987), v današnjem času aforizem pomeni podobno kot maksima (www.britannica.com, s.v. "Aphorism"). Bližje na začetku našega besedila omenjenemu pojmovanju maksime in aforizma je uporaba pojma "komični aforizem" (Kmecelj, Mala literarna teorija, Ljubljana, 1976, str. 303), ki pojem aforizma vidneje loči od pojma maksime. Značilne komične aforizme piše naš znani aforist Žarko Petan (Kmecelj, str. 303).

Vir, kjer najdete še malo več o tem:
http://www.najdi.si/snsi/drobtine/index.jsp?dc=2&pageContent=content.what.is

AFORIZMI V PRAKSI

Vidimo torej, da so "izreki", ki jih nabiramo tu pod oznako aforizmi, dejansko blizu ali pokriti z opisom aforizmov, kot jih najdemo v članku (link!), medtem ko so "modre misli", "utrinki" (in kakor smo jih še poimenovali), če so seveda učinkovite, maksime in ne aforizmi.

Maksime so prav tako odlično branje kot aforizmi, težava, ki jo osebno vidim pri njih, je ta, da je težko najti res izvirno, zlasti ob nepreglednih kupih "modrih misli", ki nenehno krožijo po e-pošti, opremljene z bolj ali manj neokusnimi in kičastimi fotografijami.
Aforizmi pa, nasprotno, nudijo precej širše možnosti izvirnosti in vsebine (čeprav hkrati zajemajo iste nevarnosti kot maksima – poučevanje, moraliziranje, žuganje, opisovanje, razlaganje, neizčiščenost, odkrivanje tople vode, parafraziranje že znanih aforizmov ...).

a) Lahko so povsem aktualni (npr. gospodarski, politični), čeprav – če so preveč specifični, hitro zastarajo.

b) Lahko se preigravajo s prispodobami in frazami (npr. moj: Raja laja. Psi gredo dalje.) in dosežejo efekt s prenosom prispodobe v dobesedni pomen (npr. Lidijin: Kraja časa ni kaznivo dejanje, čeprav ga zagrešita oba: storilec in žrtev.). Ni nujno, da aforizem velja samo v dobesednem pomenu, samo v prenesenem pomenu ali nujno v obeh. Prispodoba je ponazoritev bistvene lastnosti neke stvari ali živega s stvarjo, ki ima podobne lastnosti. Aforizem pa se pogosto iz prispodob ponorčuje, jih združuje v oksimorone (z bodico), prenaša abstraktne na konkretno (vendar ne izvorno) raven ipd. Eden bistvenih učinkov takih aforizmov je, da bralca najprej napeljejo na nekaj že znanega, tako da pričakuje znani (»logični«) zaključek, nato pa ga šokirajo, spravijo v smeh, v premislek ipd. z drugačnim zaključkom. Tak primer je recimo Mensurjev: Čovjek nikad ne zna što ga čeka u prošlosti.

c) Lahko vsebujejo besedne igre (npr. moj: Ponosu se rado zgodi, da jih dobi po nosu.).

č) Predvsem pa morajo vsebovati bodico. Nekaj, kar nas ošvrkne, zbode, spravi v (glasen ali kisel) (na)smeh.
Npr.: Prodam atomsko zaklonišče z lepim razgledom na oni svet. (Ž. Petan)
        Ona je celo besedo noge pisala narazen. (E. Jurič)

PASTI PRI USTVARJANJU AFORIZMOV

1. Ne aforizem, ampak »modra misel«
Modrovanje je že samo po sebi kočljivo, saj avtor lahko hitro (čeprav nehote) izpade pokroviteljski, moralizirajoč in žugajoč. S tem pa se odmakne od literarne vrednosti zapisa k pamfletnemu učinku (če sploh). Namen aforizma ni hujskanje. Niti poučevanje, vsaj ne direktno. Če že, naj aforizem v bralcu šele vzbudi razmislek, ki ga napeljuje k ustvarjanju lastnega mnenja, k novi oz. drugačni perspektivi na neko stvar ali problem, in ne da mu »rešitev« že servira ali celo vsiljuje.
Poleg tega pa pri "globokih naukih in mislih" obstaja še večja nevarnost, da parafraziramo (hote ali nehote) nekaj, kar je bilo že (zdavnaj) zapisano. Takim mislim pravimo maksime, ne aforizmi. Npr.:
Ne poučevati človeka, ki je zrel: škoda človeka.
Poučevati človeka, ki ni zrel: škoda besed.
(Konfucij, v: Anthony de Mello: Ptičja pesem)

2. Parafraziranje, »posnemanje« aforizmov
Seveda se do neke mere ne moremo izogniti nevarnosti, da bomo povedali (in to celo na zelo podoben način) nekaj, kar je bilo že povedano, zapisano, nemara natisnjeno in izdano. Ne smemo pa tega početi namenoma, misleč, da ustvarjamo nov, lastni aforizem. Naj se za primer poigram s svojim:
Moj mož je nadrejen. Nad-rejen. Ima 120 kil.
In iz tega bi nekdo napravil »svoj« aforizem: Moj mož je podrejen. Pod-rejen. Ima 50 kil.
Tako to ne gre. To je neke vrste plagiatorstvo.

3. Aforizmi s prtljago
Kot nasploh opažam pri aforizmih, ki se nizajo tukaj, imajo mnogi s seboj kup "prtljage", pod katerim se sploh ne vidijo ali komajda, kaj šele da bi mogli uperiti svojo ost v bralca oz. njegovo (so)doživetje. Prvi nujni korak, ko je ideja aforizma že zajeta v besede, je torej krčenje, lupljenje balasta. To, kar ostane, pa tudi še ni nujno dobro. Tudi ta ostanek, ki je v resnici bistvo, je treba dobro speljati, preobračati, piliti itd., da bo res učinkovit.

4. »Interni« aforizmi

Podobno kot pri političnih idr. izrazito aktualnih aforizmih je tudi pri tistih, ki se vežejo na dogajanje v kaki interni sferi (služba, društvo, naš portal ipd.). Torej: so ozki. Prvi so ozki v časovnem smislu; »interni« pa so ozki v prostorskem smislu, torej ne moremo pričakovati, da se bodo širšim krogom zdeli dobri, učinkoviti ali sploh razumljivi. Take aforizme seveda »interna skupina« rada prebere; niso pa cilj človeka, ki bi želel biti resen aforist.
Ob zadnjem zapisu se mi je utrnilo tole: Kdor želi biti resen aforist, ne sme biti resen.
(Vsaj ne vedno.)

ZA ZAKLJUČEK

Upam, da sem prispevala nekaj k razumevanju aforizmov in koga spodbudila k pisanju ali piljenju teh drobnih, a slastnih bodic. Dobrodošli pa tudi v naši delavnici:
http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/41349/aforizmi_-_delavnica

Kerstin

Aleksandra Kocmut - Kerstin

Komentiranje je zaprto!