Upanje nikol ne umre

Bila je jesen. Stala je pred vhodom v to starejšo zgradbo zelene barve, kot že mnogokrat. Stala je in stala. Samo stala. Ker je bila utrujena od vsega, kar je preživljala,  je sedla na klopco pred zgradbo in nemo opazovala listje, ki je padalo z dreves. V mislih pa so se ji prikazovali spomini iz njenega življenja. Drug za drugim so se vrteli v njeni glavi, zraven pa so se pojavljala takšna in drugačna vprašanja. Bila je tako zelo utrujena. Obrisala je solze in navidez pogumno, v sebi pa prepojena s strahom stopila v zgradbo, v katero je bila namenjena in v katero je stopila že tolikokrat.

Mojca je bila ženska polna življenja in veselja. Živela je lepo čudovito življenje s svojo družino. Imela je dve hčerki-Klaro, ki je bila stara osem let in Ano, ki je bila stara komaj dve leti. Pred štirimi leti je Mojca na popolnoma navaden, lep sončen dan izvedela novico, ki ji je močno zamajala tla pod nogami. Bolehala je za rakom na dojki. Ko je začutila majhno bulico na desni dojki, se ni ustrašila, saj nikakor ni mogla verjeti, da bi se to lahko zgodilo njej. Da bi sama zbolela za rakom na dojki, se ji je zdelo tako zelo, zelo nemogoče, tako nerealno, saj je bila vendar vedno zdrava. Ja bila je zdrava, bila-pa ni bila več. Vrstiti so se začeli pregledi, kontrole. Rak se je hitro širil. Mislila je, da je konec z njo. Po enem letu bitke se je začela predajati. Obupala je. V ničemer več ni videla smisla. Vse je izgubilo pomen. Ona sama, njena družina... Padla je v depresijo. Breme je bilo prehudo. Na srečo ji je ob strani stal mož Bojan. Pobrala se je in šla dalje. Po 2 letih je bil rak v remisivni fazi. Miroval je, Mojca pa ne. Bila je živa bolj kot kdajkoli prej, saj je izvedela, da v sebi nosi novo življenje. Čez devet mesecev, se je njej, njenemu možu in hčerki Klari pridružila še Ana. Dala ji je še dodatnih moči in več zagona za življenje, ki pa jih je Mojca še kako potrebovala, saj je zelo kmalu po porodu zopet izvedela, da njen boj z rakom še ni končan. Bila je prestrašena in razočarana. Mislila je, da je to poglavje v njenem življenju, ki ga je zaključila, a se je motila. Tokrat je bilo drugače. Bolezen je že poznala, vedela je kako izgledajo kontrole in pregledi pri zdravniku. Poznala je postopek. Poznala je občutke. A niti za hip ji zaradi tega ni bilo lažje, kot takrat, ko se je prvič soočila z boleznijo. Vendar tokrat ni smela obupati.  Doma so jo čakali ljubeči mož Bojan in hčerka Klara ter komaj rojeno dete.  Tokrat si je obljubila, da ne bo klonila, borila se bo do zadnjega atoma moči, pa čeprav bo to zadnje kar bo storila.

   Tako Mojca ni obupala in se še danes bojuje z rakom. Vendar se zaveda lepot življenja in zato se vsak dan znova in znova odloči boriti se z rakom in ne obupati. Vsak dan živi kot da je njen zadnji in je srečna za vsak trenutek, ki ji je podarjen.

  Pravijo, da moramo ljudi ali stvari izgubiti, da vemo koliko nam v resnici pomenijo. In ljudje, ki so svoje življenje skoraj izgubili zaradi boja z rakom to še presneto dobro vedo. Kajti rak je nekaj, kar je nemogoče, da ne bi bolelo. Boli. Duša in srce bolita. Solze žalosti, ki tečejo po obrazu skelijo. Kot britev režejo solze sorodnikov, ki ti stojijo ob strani tekom bolezni. Rak prizadane in to zelo. Lagali bi če bi dejali, da ne. Pa saj to ve, vsak, ki se je kdaj srečal z njim ali pa se je z njim srečal kdo od njegovih bližnjih. Rak prizadane-življenje, ne samo telo.  Imeti raka pomeni, nositi na ramenih težko breme, vendar ne za kratek čas, temveč za celo življenje-dokler dihaš. Vedno se lahko vrne in vedno moraš ga biti pripravljen sprejeti v svoje življenje, ga ne vzljubiti, pa vendar-se z njim boriti.

  Toliko je žensk po svetu. Toliko deklet, mam, tet, babic. In toliko od njih nosi eno najtežjih bremen. Toliko od njih se bori z rakom dojke. Toliko od njih toči solze, ker ne vedo ali bodo doživele jutri.  A žal jih tako veliko obupa. Rak dojke neizmerno prizadane žensko, saj tako zelo poseže v njeno ženstvenost, njeno rožnato plat, njeno intimo. Vzbudi toliko strahov in vprašanj, dvomov, a hkrati upanje na življenje.

In ravno upanje je tisto, ki ga ženska ne sme izgubiti. Saj ima vsaka izmed nas ima svoje življenje. Vsaka izmed nas svojo zgodbo. Takšno in drugačno.  Tako zelo drugačne smo si, a hkrati tako podobne-vse smo ranljive. In če nas rani rak dojke, je to največkrat zgolj začetek dolge in težke poti boja. Vendar boja ne smemo nikdar predati. Nikdar. Ni lahko. Obzorja niso vedno rožnata.  A kot ženske moramo najti svetlo točko na obzorju in se boriti, za naše može, otroke in vse, ki nam kaj pomenijo in mi nekaj pomenimo njim ter se ne predati.   

Ne, ni vedno vse rožnato. Bolečina, trpljenje, strah, občutki nemoči, žalost, depresija, obup... Vendar, če se človek bori in ne obupa, je in vedno bo upanje. In kadar ga same izgubite, spoštovane ženske, prosim, dovolite, da vam upanje preko stiska svoji rožnatih dlani vlijejo tisti, ki so tu za vas. Naj Vam stiski rožnatih dlani vaših sorodnikov in vseh, ki Vas obdajajo, prinesejo upanje na boljši jutri.

 

(vsa imena v zgodbi so izmišljena)

Ancika

Lea199

Poslano:
30. 10. 2011 ob 23:13
Spremenjeno:
11. 11. 2011 ob 17:43

uh, tu pa je veliko znakov:)

Lp, Lea

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

Ancika
Napisal/a: Ancika

Rožnata dlan

  • 30. 10. 2011 ob 18:15
  • Prebrano 888 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 92.95
  • Število ocen: 4

Zastavica