Napočil je čas, da zamenjava vlogi.
Ti boš nergava najstnica,
mene pa bo zaskrbelo ob vsaki
sireni rešilca, ko te ne bo doma.
Nosila ti bom dobrote iz bližnje menze
in bila užaljena, ko boš vihala nos.
Ob gripi ti bom položila roko na čelo,
samo da boš vedela, da mine.
Minili bodo tudi pomisleki, verjemi.
Nekoč si boš pustila pomagati in svojo trmo
z zamahom roke postrgala na stran,
kot ubogljiva pacinetka pred zdravnikom.
Mogoče boš res kmalu obnemogla,
to ni izključeno, zato se te bojim.
Vem, da sva si podobni in da
obe znava kuhati, čeprav radi jeva v menzi.
Mogoče ne bom zdržala odgovornosti
in se mi bo sfrkljalo, mogoče te bom nadirala.
Pomagalo bi mi, če bi se zavedala,
da ves čas zrem v ogledalo.
Zrcali se mi trma in ponos,
volja do moči brez sredstev,
kako jo pridobiti. Mogoče sva obe zboleli
le zato, da združiva ihto v resnično čustvo.
Kako naj te poberem, če mene samo vleče k tlom?
Mogoče si me rodila po dogovoru,
da bom stala ob strani in gledala, kako
se spotikaš, ampak ne znam.
Diagnoza je še najmanj, hujša je
prognoza nevihtnih oblakov in
nabuhlih ujm, ki jih obe prinašava
na plan z vsakim pogledom.
Skleniva pakt, da nisva več
starš in otrok, pa bo vse lažje.
Ne bova vedeli, da vzajemno podpihujeva
zrcalni podobi, tiho bova o svojih dolžnostih.
Samo strmeli bova v sočloveka,
ki na svojem maratonu deluje po lastni vesti
in se ne zmeni za ponujene roke,
kaj šele za navijače ob cesti.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: yoyoba
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!