Nisem slika,

da me lahko daš v okvir,

obesiš na steno in imaš pred mano mir.

Sem mar na ogled za druge?

Le kaj od tega imaš,

v resnici si ne upaš,

da me bolje spoznaš.

Le gledaš me od daleč,

in ne vidiš me,

ujeta v okvir tudi jaz tebe ne.

Vzemi me ven iz okvirja … začuti me.

Slikaj po meni,

s prsti me v barve odeni,

s čopičem me žgečkaj,

z menoj se igraj,

miru mi ne daj.

Izrazi sebe, takega kot si,

zdaj močnega,

drugič obranega do kosti.

Prepoji me z barvo svojo,

z barvo, ki odtenke spreminja,

glede na poglede, besede, objeme, dotike.

Pobarvaj me plast za plastjo,

da se na koncu posušim na soncu,

ki greje me od znotraj

in ne dovoli, da zaspim.

Potem se skupaj stisniva in zaspiva

in jutru, ki bo osvetlil najino sliko

na novo prepustiva.

Slika, ki je ne dokonča ne dan, ne noč.

V sebi nosi moč, izžareva energijo,

ta napolni naju, prostor, domišljijo …

Želi si svoj čas, pozornost, prisotnost ...

ne zahteva, bolj prosi,

da prazne upe prah okrog ne nosi.

Da bi čutila, da je živa,

ranljiva, a neprecenljiva.

Kdo od naju zdaj platno ali barva je,

kdo od naju zdaj čopič namaka?

Naj vse se z občutkom preliva, prepleta,

le to življenje obeta.

Slika, ki živi, a je neoprijemljiva,

kljub neštetim dotikom bistvo pred pogledi skriva.

Vabi v globine, ki jemljejo zrak,

da dih ni dihu nikoli enak.

Tvoje oči mi vedno govorijo.

Ko ne dvomim,

je v njih odsev mene,

znova rojene.

A ko sprašujem se,

vem, da spet v okvirju tičim,

vsa stisnjena … le tega ne vem,

si me tja zdaj vstavil ti ali sem se jaz?

Je to res moj pravi obraz?

Ne, nisem slika in ne rabim okvirja.

Sem samo jaz in sem živa.

Žebelj, žebljiček ... spet na tebi visim.

Bodi moj prijatelj in pod težo okvirja popusti,

vsaj v trenutkih, ko midva ne bova našla te moči,

da iluzije padejo na tla, se kot okvir raztreščijo,

da ostaneva le midva, taka kot sva,

nikoli dokončana slika,

a v sebi živa oba.

Lali