Mati je!
  Gledam jo in vidim vrhove njenega potrpljenja, kako se prelamljajo v soncu.

Stiska roke, drobi lica in vdzihuje. Toda močna je.

Ker je Ženska!

Gledam jo, kako golta,

a njena suha usta,

popokane ustnice, tiho kričijo: Reši me!

Sestra je! Nežna, stroga, vedno skrbna.

Ker je Ženska!

Majhna solza, kot zrno žalosti, se prikrade skozi zaprte veke.

Svet nad njeno glavo postane siv, v sekundi,

ko zbira svoje želje v snop in jih pušča za seboj.

Hčerka je!

Materino srce, ki bije poleg nje, ne dovoli šibkosti,

a se lomi.

Drži jo za roko in je ne izpusti,

a ve, da jo bo morala.

Ker je Ženska!

Obrača se, počasi, proti meni,

s solznimi očmi mi pravi:

"Vse bo v redu, ne boj se."

In gledam ljudi okrog naju, kako se hitro odmikajo,

in ne bojim se, čeprav me je strah, ker moja mati izginja.

Ovita z barvo žalosti se obrnem in skrivam solze,

ker ne morem pustiti, da me vidi,

da joče,

obljubljala je, da bo živela,

obljubljala je, da bo z menoj do konca življenja.

In tega jutra je izpolnila obljubo.

Bila je z menoj do konca življenja.

Njenega življenja!

Objokana, a močna, stisnila mi je roko in rekla "Bori se!"

Do konca življanja, Ženska, do konca življenja!

Bolečina me ne bo premagala,

nikogar ne bo premagala. Premagali jo bomo,

če bomo verjeli.

Premagale jo bomo,

ker smo Ženske!

elma