Pozdravljeni,
glede na to, da se občasno pojavljajo med pesmimi misli, besede, odlomki ... ki se nas dotikajo kot bralcev, odpiram novo temo, v kateri boste lahko zapisali besede, verze, pregovore, misli itd., ki so se vas ob branju dotaknili in bi jih želeli deliti z nami.
Ne pozabite napisati vira: avtor, knjiga (morda tudi letnica in založba ter stran).
Lep pesniški pozdrav,
Ana
Glede na odziv pa smo tukaj bolj gledalci in poslušalci, v drugi temi, ki jo je odprla Kerstin, pa res samo bralci: http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/87173/dotik_besed
Poslano:
23. 06. 2011 ob 22:03
Spremenjeno:
23. 06. 2011 ob 22:08
Danes se mi je odprla knjiga na naslednji strani (in vsebinsko kot nalašč za ta čas, ko cvetijo lipe):
Neža Maurer:
Ne cefraj
Ne cefraj mi z malenkostmi
zlatih ur,
ko odpira lipa svoje dišeče cvetove –
tako vabljive za vetrove poljube,
za globoke vdihe.
Ne govoriči o nekih praznovanjih,
pa o bridkih delovnih dneh!
Vsak dan brez slasti je bridek;
vsak delovnik –
poln zlatkastega
lipovega cvetja in dehtenja –
je praznik.
Čutim,
da je izpolnitev na dosegu rok
in ustnic.
Kako lepo povedano, preprosto in resnično.
LP, mcv
Poslano:
27. 06. 2011 ob 20:46
Spremenjeno:
04. 07. 2011 ob 18:02
Zelo rada si privoščim kavo v družbi dobrega branja, danes sem imela srečo. V roke mi je prišla Saga o Hallgerd, Svetlana Makarovič. Iz besede v besedo sem tonila v pripoved, videla razigrano deklico, ponosno mlado žensko, iznadljivo mater. Pripoved me je silila v glasen ugovor: "Zakaj?"
Najglobji dotik me je čakal na strani 35 v verzih:
nobeno vreščanje severnega viharja
ne udari v uho volkulje tako silno
kot ječanje njenega zapuščenega mladiča
v volčjem brlogu.
Kavo sem popila, ko je bila čisto hladna.
Govorim o knjigi Saga o Hallgerd - Svetlana Makarovič, Arsem 2010
Poslano:
30. 06. 2011 ob 16:14
Spremenjeno:
30. 06. 2011 ob 20:48
Tale pesem me je pretresla:
JEDNE NOĆI
Te noći pisah sjedeć posve mirno,
Da ne bih majci u susjednoj sobi
škripanjem stolca u san dirno.
A kad mi koja ustrebala knjiga,
Sasvim sam tiho išao po sagu.
U svakoj kretnji bila mi je briga
Da staričicu ne probudim dragu.
I noć je tekla spokojna i nijema.
A tad se sjetih - da je više nema.
Avtor je hrvaški pesnik Dobriša Cesarić, naslov zbirke Povratak.
LP, Mezopotamsky
Poslano:
02. 07. 2011 ob 09:35
Spremenjeno:
24. 07. 2011 ob 22:44
Verzi Salvatora Quasimoda, ki me že dolgo časa spremljajo:
IN JE TAKOJ VEČER
Vsakdo sam stoji na srcu zemlje,
s sončnim žarkom preboden:
in je takoj večer.
Izbor njegovih pesmi je izšel v zbirki Nobelovci.
LP, Mezopotamsky
Poslano:
10. 07. 2011 ob 19:13
Spremenjeno:
30. 03. 2012 ob 01:22
6.
Prosim te za množico nenačrtovanioh otrok, da bi rastli iz zemlje kot gobe pod dežju, jaz pa bi jih zrele pobiral in jih nosi v svojem naročju.
Avtor: Aleš Šteger; pesem: 10 prošenj za lahko noč
Zmeraj, zmeraj z mano.
Lp,
Barbara
Poslano:
25. 07. 2011 ob 02:24
Spremenjeno:
21. 01. 2013 ob 01:15
Zabaval sem se ob uvodu v pesniško zbirko KNJIGAPEGLA, hrvaškega avtorja Borbena Vladovića, ki je izšla 1982.
KNJIGA ZA PEGLANJE
(UVOD)
Svim mladim kućanicama i muškarcima
koji ne znaju peglati
Svim domaćicama koje ne vole peglati
Svim ženama i muževima kojima je dosadno
peglati
POMOĆI ĆE OVA KNJIGAPEGLA
ako je budete čitali za vrijeme peglanja
A možete s njom i peglati
ako kupite jedanaest primjeraka
Dva kupa po pet primjeraka
stavite na rublje koje želite peglati
a jedanaesti primjerak čitajte
dok se rublje ne izglača
Kad je glačanje završeno
onih deset primjeraka KNJIGAPEGLE
možete pokloniti svojim prijateljima
za ČITANJE a za PEGLANJE
neka si ih sami kupe
LP, Marko Skok - Mezopotamsky
Poslano:
30. 07. 2011 ob 17:45
Spremenjeno:
30. 07. 2011 ob 20:45
"Upam, da še nimate te Nežine zbirke," mi je rekla Tjaša, ko mi je v roko stisnila rdečo knjigico.
"Oh, ja, mislim, da je to to," sem se nasmehnila in verjela, da je to zbirka, ki sem jo že brala in si jo želela imeti, predvsem zaradi ene pesmi.
Od mene k tebi - Neža Maurer
Celjska mohorjeva družba 2009
Zdaj še pesem, ki jo že dolgo nosim v srcu:
Dve besedi
Sedim na pragu
in pestujem svojo srečo:
časopis
s sinovo sliko
Pod njo piše:
Ponesrečeni preživel ...
stran, 84
Lea
Poslano:
14. 08. 2011 ob 22:00
Spremenjeno:
14. 08. 2011 ob 22:08
NINA MLAKA JË BRËZ WADE
Nina mlaka jë brëz wade,
ninö särcë jë ž¨iwö brëz tabe.
NOBENA MLAKA NI BREZ VODE
Nobena mlaka ni brez vode,
nobeno srce ni živo brez tebe.
To je ena kratka rezijanske pesnice Silvane Paletti. Priporočam v branje njeno zbirko ROZAJANSKI SERČNI ROMONENJ / LA LINGUA RESIANA DEL CUORE / REZIJANSKA SRČNA GOVORICA.
Zbirka je štirijezična, saj je poleg rezijanščine, prevodov pesmi v slovenščino in italijanščino, nekaj pesmi tudi v furlanščini. Izšla je pri Založbi ZRC v Ljubljani 2003.
Lp, Mezopotamsky
Poslano:
15. 08. 2011 ob 12:19
Spremenjeno:
27. 12. 2011 ob 22:57
DANES ME JE NASMEJALA:
(Janez Menart) Podeželski plakat
POZOR
Kulturno-umetniško društvo -MIR-
vabi vso Faro
vse mlado in staro
na
LITERARNI VEČER
Berejo
štirje mladi
literadi:
kapetan Kovič
palček Anton
Janez Minartti
in
Čiro Vrag
(ODMOR)
Po prireditvi
ob Kapljici Božji
PROSTA ZABAVA S PRETEPOM
(Pridite z noži!)
ODBOR
sheeba
;
mnogo se lahko naučimo od barvic
nekatere so ostre
druge spet lepe
nekatere so tope
nekatere imajo čudna imena
vse so različnih barv ...
pa so vseeno lepo zložene v isti škatli
... čudovit prikaz za nestrpne prikazni ;)
lp
ac
Poslano:
26. 08. 2011 ob 16:13
Spremenjeno:
05. 09. 2011 ob 09:51
No, pretipkavat se mi res ne ljubi, ampak tale špana:
pa da vidimo če tole dela ;)
LP, b.
William Blake, do you know how to use this weapon? (Jim Jarmusch - Dead Man 1995)
Poslano:
29. 08. 2011 ob 20:10
Spremenjeno:
06. 09. 2011 ob 12:27
POHLEP
Nekoč sem z balonom pristal na otoku želja,
našel sem veliko zlata;
ujel sem se v past,
da bi znova poletel, sem ga zmetal kot balast.
Svit Valovnik
Poslano:
04. 09. 2011 ob 21:49
Spremenjeno:
06. 09. 2011 ob 12:28
Ponovno sem srkala iz:
OBJEMAM TE IN
POLJUBLJAM V VSEH BARVAH
MARCA CHAGALLA
Josip Osti
Založba Pivec 2010
Str., 16
Iz tvojih rok je
tudi prazen kozarec
prepoln ljubezni.
Poslano:
08. 09. 2011 ob 20:08
Spremenjeno:
08. 09. 2011 ob 20:41
danes me je ganil Bangadešan Rais Bhuiyan, kakor tudi ostali tragični junaki v tej oddaji.
http://tvslo.si/predvajaj/globus/ava2.115271338/
urednica
Poslano:
08. 09. 2011 ob 23:49
Spremenjeno:
12. 10. 2011 ob 21:26
mene pa tole, danes sem dobila po mailu ...
Madonca, jezni Vinko, povedal neumetniško, "direkt" (kje sem že to slišala?;) :)))
zanimiva je navezava na Trubarja.
SVETA JEZA (PRIDIGA)
Vinko Möderndorfer, pisatelj, režiser:
Moji lubi Slovenci! (*)
Živimo v drekastih časih. Odgovor na to, zakaj smo se pogreznili
v greznico nepočiščenih iztrebkov in zakaj nam lasten drek leze v usta
in nos, skozi ušesa naravnost v možgane, je preprost: dvajset let smo
poslušali demagoško obračanje besed, gledali demokratično izvoljene butce,
ki so nam iz parlamentarne prižnice pridigali o poštenosti, solidarnosti,
pravičnosti, zraven pa nekaznovano kradli za našimi hrbti.
Dvajset let so si pripenjali na prsi zasluge, pljuvali na vse, kar
niso bili oni, cinično dvomili o vseh avtoritetah, lagali brez kazni,
varali brez slabe vesti, resnico in pravico krojili po svoji volji in koži,
bili proti vsem, ki niso z nami in bili proti vsem kar tako, zaradi
kondicije, zaradi športa.
Dvajset let, moji lubi Slovenci, so zlorabljali besedo, se delali
norca iz nje, iz besede so naredili tržno blago, ponižali so jo na besedo
laži in manipulacije, jo nespoštljivo izkoriščali, naredili so jo za vlačugo,
jo poteptali, prodali, razdali. Poenostavili so jo, zdaj služi ceneni reklami
za njihove barabije.
Izdali so prijatelje, sodelavce, brate, sestre; izdali so prepričanje,
naše in svoje, menjavali so stranke pogosteje kot svoje gate in pri tem niso
niti zardeli. Zlorabljali in zlorabili so vse institucije v svoji brezobzirni
borbi za oblast. Se smehljali v televizijske kamere, igrali poštenjake in
človekoljube, zraven pa za hrbti brusili nože za naše vratove.
V imenu svojih pritlehnih interesov, v imenu krvoloke bratovščine, ki je
vse bolj prepričana, da je oblast boljša od ljubic, boljša od tihe onanije
za straniščnimi vrati, kjer res ne škodiš nikomur, so žrtvovali tisoče
delovnih mest, usodo tisoče družin, zato da so lahko domov pod pazduho
odnesli malho, polno novcev, in si kot nedorasli bradati otroci zgradili
lovske kočice, hišice in hiše, nakupili zemljo in zemljišča, zgradili
steklene palače in palačice, si kupili ladjice in barke, avtomobile in
avtomobilčke, izkopali bazene in postavili plotove, najvišje v svojih glavah,
in čisto vseeno jim je bilo, in jim je še vedno, in jim je vedno bolj, za vas,
moji lubi Slovenci, za vaše delovne roke, za vaše pridne otroke, za vaše
življenje.
Podriskali so vas, lubi moji, vi pa ste mislili, da na vaše obraze pada
mehko zlato. Dvajset let so drekčli po vaših glavah s svojimi paranojami,
strahom, cinizmom, ironijo, nadutostjo, superiornostjo, in to vse za to,
da bi prikrili svoje goljufije, svoje male in velike lopovske afere, tiha
kupovanja in podkupovanja, svoje okostnjake, skrite v omarah; vse so si
prikrojili, da bi se lahko zakrili in da bi bili večno videti pošteni
osvoboditelji, preroditelji, graditelji cest in obcestnih stranišč. Napisali
so si svoje zakone, na tiste zakone, ki niso po njihovi meri, se požvižgajo,
zamahnejo z roko; postavili so svoje zveste pse na prava mesta, opljuvali so
vse druge, posejali sovraštvo in zanetili prepire. Nič ne velja, resnice ni,
resnica se samo zdi, vse je lahko tako, kot hočeš, kot rečeš, kot obrneš,
kot imaš dolžnika in prijatelja na pravem mestu. Drug drugega držijo za vrat.
Deželo jim je v dvajsetih letih uspelo narediti gluho in slepo za vse dobro,
za vse kvalitetno. Nič ne velja več. Najmanj delo. Nihče se v resnici na nič
ne spozna več in vsi se poznajo na vse. Saj je vseeno, skomignejo z rameni,
važno je, da si naš, da si mi simpatičen, da mi lezeš v rit, sploh ni več
pomembno, da dobro delaš. In gorje tistemu, ki stoji na cesti sam samcat,
s svojim delom, s svojim talentom, s svojo voljo in željo. Gorje pametnemu
in nadarjenemu, gorje mu, ki nima ničesar dati v zameno. Tistemu, ki nima nič,
je treba vzeti tudi to! Tisti, ki ima vse, naj ima še več! To sta gesli
minulih dveh desetletij. Dvajset let!! Moji lubi Slovenci! Za nekatere je to
vsa mladost, za nekatere polovica življenja, za nekatere najkreativnejša
in najboljša leta, za nekatere celo življenje! Preveč! Dvajset let preveč
sprenevedanja, klanovstva in klovnovstva, metanja polen tistemu, ki pride
za tabo, kot da je smisel oblasti zgolj in samo to. Drvarjenje! Mrcvarjenje.
Veliko izdajstvo.
Lubi Slovenci, poscali so se na občutljivost, na občutek do bližnjega,
na sočutje, in še ščijejo: vsem na očeh po vseh ljudeh!
Vi pa vse to vidite in ste kar tiho?
In kdor vidi in ne stori ničesar – je kriv!
Kje je, moji lubi Slovenci, vaša sveta jeza? Kje je občutek za upor?
Kam je izginil ponos?
Ni treba čakati, da pride dno do tebe, ni treba, da moraš izgubiti vse,
da bi lahko dobil vse. Če lumparije lumpov ne bodo kaznovane, boste morali,
moji lubi Slovenci, vzeti mesarico in kij v svoje roke.
(*) Primož Trubar je svoje pridige velikokrat začenjal z nagovorom:
»Moji lubi Slovenci«. Ena od najpomembnejših stvari v Trubarjevem življenju
je bila ljubezen do slovenskega ljudstva. Verjel je, da ima to lubo ljudstvo
dovolj moči in volje, sočutja do bližnjega, solidarnosti in tovarištva,
da lahko premaga vse skušnjave in preživi vse viharje.
Poslano:
16. 09. 2011 ob 23:08
Spremenjeno:
03. 12. 2011 ob 19:18
Dobila sem jo na mejl.
Res je...
(Pablo Neruda)
Počasi umira, kdor postane suženj navad,
ki si vsak dan postavlja iste omejitve,
kdor ne zamenja rutine,
kdor si ne upa zamenjati barv,
kdor ne govori s tistimi, ki jih ne pozna…
Počasi umira, kdor beži pred strastmi
in njihovimi močnimi emocijami,
zaradi katerih se zasvetijo oči
in znova oživijo osamljena srca…
Počasi umira, kdor ne zamenja življenja,
ko je nezadovoljen s službo ali z ljubeznijo,
kdor se zaradi sigurnosti odreka morebitni sreči,
kdor ne sledi svojim sanjam,
kdor si ne dovoli vsaj enkrat v življenju
ubežati pametnim nasvetom…
Počasi umira, kdor ne potuje, kdor ne bere,
kdor ne posluša glasbe, kdor ne najde miline v sebi;
Počasi umira, kdor uničuje lastno ljubezen,
kdor ne dovoli, da bi mu pomagali,
kdor preživi dneve z jamranjem nad lastno smolo
ali nad neprestanim dežjem…
Počasi umira, kdor opusti načrt še preden ga poskusi izvesti,
kdor ne sprašuje o tistem, česar ne ve,
kdor ne odgovori, ko je vprašan o tistem, kar ve…
Ne dovoli si počasnega umiranja!
Tvegaj in uresniči želje še danes!
Živi za danes!
So dnevi, so leta in so pomladi, ko se imamo preprosto radi,
so trenutki, ko je treba na novo začeti,
in so ljudje, ki jih je treba preprosto objeti!"
Lp, Joži
Poslano:
20. 09. 2011 ob 22:59
Spremenjeno:
03. 12. 2011 ob 20:12
Dva zenovska haikuja:
um - kaj pa je to?
šum vetra med borovci
na risbi s tušem
stran 36
stopi v gozd, ne
zgane bilk ... gre v vodo,
ne dvigne valov
stran 116
Osho - Podpisi na gladini
Haiku in zen
samozaložba F. Burgar
Ljubljana, 1997
Poslano:
01. 10. 2011 ob 11:09
Spremenjeno:
27. 12. 2011 ob 03:44
Oton Župančič:
OKTOBER
In človek vedel ni ne kod ne kam.
Pa ga pripelje Bog pred vinski hram.
Visokih ciljev mu navdahne sod...
In človek vedel ni ne kam ne kod...
:)
Med lastnostmi, ki jih ima Poezija, me predvsem zanima, kako jo vplesti v vsakdanjost, da bi delovala sponatno in nevsiljivo. Navajam primer svojega haikuja.
Včasih me kdo, ko se srečava, vpraša: "KAKO SI?"
S tem samodejno izgovarja haiku, ki ga nadaljujem:
" KOT METULJ, KI IZ CVETNE ČAŠE SRKA ZVEZDNI PRAH."
Komentiranje je zaprto!