DANES te vabim na ples, prinesi s seboj puško in bajonet.
Lagali bomo kot hudič - ker smo siti zatohlih dvoran in ker poezije
nihče ne bere.
Kraj in čas: petek, 27. 5. 2011, Breg (Ljubljana)
Obešalnik s plaščem. Naslanjač. Kup knjig. Sveča v kozarcu za
vlaganje. V vsakdanjem življenju uporabni predmeti, razpostavljeni
po ulici postanejo pesniške točke.
Pesniki so na ulici. In berejo. Berejo točno tiste pesmi, ki jih
želijo, pa naj bodo ljubezenske, družbeno-kritične, humorne,
nerazumljive ali »lebdeče v zraku«, vedno pa njihove lastne. Brez
napovedi, brez odrske luči, brez samega odra, z aplavzom po želji.
Na voljo mimoidočim, ki lahko postanejo poslušalci za nekaj sekund,
nekaj minut ali načrtno čez cel dogodek. Vsaka točka je del dogodka
in vsaka točka je dogodek zase. Ko pesnik konča, odide in točka
ostane prazna in takrat je pesnik mimoidoči in predmet le predmet.
Vse dokler ne pride novi pesnik.
Nastopajoči: Tia Avsec, Nejc Bahor, Maja Burja, Sara Fabjan, Nada
Kavčič - Nemo, Katarina Martinjak, Nina Medved, Žiga Novak,
Klara Otorepec, Tea Plesničar - Serigala, Ivo Podojsteršek - Pištin
Frida, Uroš Prah, Laura Repovš, Katarina Rakušček, Žiga
Stopinšek - Sigi, Glorjana Veber.
Organizator dogodka: Klara Otorepec v sodelovanju s ŠKUC-em in KUD
Kentaver
Kakor je mezopotamsky rekel, ideja je bila zanimiva in pomojem je bil to tudi njen namen. Da najde svoje mesto med vsakdanjim vrvežem.
Vsaj kar sem sama uspela sčarati in prebirati sem bila vesela marsikaterega odziva na ulici. :) Tako pozitivnega kot unega what the fuck odziva. :))
Malo sem tudi razmišljala... ko se ljudje postavijo v polkrog okoli tebe oz. že ko ljudje hodijo mimo po ulici, se kaj kmalu lahko počutiš "ogroženega". Ti si tisti, ki je napaden s posluhom. V momentu ko pa človeka pogledaš in da imaš pred sabo ravno tak verz, ki nagovarja oz. bognedaj da še zarežeš direktno v njega, se pozicija obrne. Gledalec se počuti "ogroženega". In je v zadregi. hehehe
O tem bi znala še Zalka kaj več povedati. Z njihovo umetniško skupino Preglej so izvedli kar nekaj takšnih poskusov, ko so gledalci vpletli v dramo.
No kratko razmišljanje. Zanimivo je to ustvarjanje. :)
Zanimivo je bilo gledati začudene obraze (tudi pijane :D), ko so gledali kot bik nov štrik v nas, ki smo brali, se drli, jih nagovarjali ... :) In veliko jih je res počakalo, poslušalo do konca, čeprav so se (mogoče prvič) znašli (nenamenoma) sredi "literarnega večera."
Zanimiva ideja: komunicirati skozi že ustvarjene pesmi. Z njimi nagovarjati strnjen polkrog, ki se širi, mimoidoči zastanejo, obsedijo na kolesu, nekateri gredo mimo in konunicirajo s pravkar slišanim tekstom. Serigala, s tistim: "pridite še kdaj, ko je tako lepo, ko greste", si razturala. Sigi, gospa, ki te je ves čas poslušala, je na koncu vprašala: "Kdo pa je napisal te pesmi?" in ko smo seveda važno rekli, da ti, ni mogla verjet in je začela bravo ploskanje. Nemo je bila v zelenem fotelju sprva obkrožena s stoječo množico, ki se je posedla kar na pločnik, saj je hotela slišati vse pesmi do konca. Pištinove Gladiatorke in fuzbalski prizori in lajkanje in vse tiste spretno vtkane sedajšnjice, so izzvale nasmeške in prisluh sporočilom, ki nikakor niso površinska. In še drugi nastopajoči, ki jih ne poznam, so bili zanimivi, mestoma angažirani in po mojem mnenju so fajn kljubovali valovom množic. Kotički, ki so bili skritejši, niso izzvali tolikšne komunikacije, morda so se tudi bralci tam počutili bolj zasebno, saj smo jih poslušali le tisti, ki smo točno vedeli, kdaj kdo nastopa na katerem od šestih mest Noči mladih. Mestoma sem se spomnila na naš eksperiment na radiu Študent, le da je bil tu resničen (sicer manjši) hrup in ulica in kaotičnost in otočki zdruznjenih peščic ob poeziji ...
Upam, da bom kmalu naložila kako slikco (brez pomoči najbrž ne bo šlo ;-)
Bilo je res dobro, najbolj všeč mi je bila ta svobodna in sproščena narava dogodka, ki dopušča svobodo tako bralcu, ki lahko na drugačen način komunicira s poslušalci in naključnimi mimoidočimi, kot tudi načrtnemu obiskovalcu dogodka, ki ni le statični poslušalec, ampak lahko poljubno izbira med pesniki in bralnimi točkami. Svežina, ki literarnemu večeru podeli razsežnost, kakršne klasična pesniška branja niti približno ne morejo doseči.
Verjamem, da to ni bil prvi in tudi edini tovrsten dogodek.
Z nekaj zamude dodajam galerijo fotografij, ki jo je posnela Ana Porenta, ki se je prireditve udeležila kot gledalka. http://foto.zru.si/pesem_si/no___mladih
Take akcije so mi všeč. Osebno menim, da ukvarjanje s Poezijo človeku omogoča izostriti občutja in ideje, kajti poetično vedno hoče biti nekoliko nad gravitacijo vsakdanjih opravil. Kar se mojih ambicij tiče, da bi na vsak način moral izdati knjigo, me zelo malo zanima, tako ali tako danes lahko vsak objavi kar hoče, napravi knjigo, pa kaj? Več ali manj se jih loteva prah na policah. Svoje pesmi tkem v vsakdanjih srečanjih z ljudmi saj to kar pišem živim, zato se vedno pojavi priložnost da v pogovore vnesem pesem. Tako je poetično delotvorno, spodbujajoče, saj prezaposlenim odpira vidike, ki so jim zavoljo opravil priškrnjeni. Navsezadnje je vsak utelešena Beseda, torej tudi pesem, mar ne ? Čestitke za akcijo!
Hvala za pomoč, Gregor ;-) Ja, svit, res je bilo zanimivo. Besede so bile izgovorjene (iztelešene) in poslušane (utelešene), tako, da je bilo veliko teles, ki so se v drugem hrupu mimoidočih govorilnih organov trudili osredotočiti le na Pesem.
Pa še to Ana. V vsakdanjih pogovorih izrekam le tiste pesmi, ki jih znam na pamet, saj bi vlečenje papirja iz žepa ali torbe motile spontanost. Opažam, da se dovršene pesmi zlahka zapomnim, ostalih pa ne. Bodi dobro.