Pozdravljena, Lea, bi te pa opozorila na konec pesmi, ki se mi zdi v tej novi verziji slabši - "zaloputne" posebno izkušnjo deklice s šioro Meri - ki najbrž podari deklici eno kupljeno vrečko, (ki jo je videla v trgovini in jo plahta, da je to prinesel Miklavež? to so samo moje domneve, tega nisem prebrala v pesmi). Skratka, znova premisli o tehle izrazih: prešerno stkana pravljica, potopiti se v dvome, nemo kriči, zakaj laži - vse tole je precej klišejsko. Saj, o tem smo že govorili, kako je lahko kliše super, če je uporabljen v nekem drugem kontekstu, ampak tu gre za nizanje "obrabljenih" besed, da čisto preplavijo prejšnje občutje pesmi.
Da, je pesem slaba vem, vendar temu niso vzrok samo klišeji. Naj najprej čisto na kratko napišem, kaj sem hotela napisati. Zgodilo se je 6. 12. 1957 zjutraj. Polna pričakovanj, sem bosa, v sami spalni srajčki, stekla v kuhinjo(njena tla so bila kamnita in temu primerno mrzla). Na oknu sem zagledala zvrhano košarico sadja, čisto na vrhu je bila pisana vrečka bonbonov, ki jo je dan pred tem dala šiora Meri, mamina prijateljica iz Gorice. To je bil šok, v trenutku sem vedela vse o Miklavžu. Bila sem jezna, užaljena. Spraševala sem se, kako se mi upa mama lagati in ne nazadnje, zakaj mi ja na tak način uničila pravljico. Ja, med jokom sem se pošteno izkričala o lažeh. Mislim, da bom pesem počasi izpilila, predvsem zato, ker si želim imeti napisane spomine(in tisti sinočnji klišeji o Mavrični beležki, se nanašajo prav na te spomine). Kdaj mi uspe ne vem, trenutno mi ne gre najbolje. Trenutna oblika je taka:
Miklavž ali (6. 12. 1957) začudenje pogoltne nasmeh
bosa obstane sredi kuhinje na mrzlih skrlah*
zazna žarenje pisane vrečke
spregleda prešerno stkano pravljico (ali kdo je On) zave se sanj potopi v dvome (ta verz lahko izbrišem)
misli ji oddivjajo v Gorico na pokriti plac*
gostobesedna šiora* Meri dobrikajoče žubori v narečni italijanščini
obilno roko potopi globoko v usnjeno torbico počasi izvleče kričeč zavitek
ihtavo kriči jezna deklica v mrzlo jutro
zakaj
sprenevedanja
laži (lahko bi izbrisala še tega ... nisem ravno prepričana)
Tiste klišeje bom že kako spremenila v drugo obliko, če bom znala zgodbo napisati tako, da bo kdo razumel, bom šele videla. (precej trd oreh ni kaj) in izziv tudi.:)
Miklavž ali (6. 12. 1957)
začudenje pogoltne nasmeh
bosa obstane sredi kuhinje na mrzlih skrlah*
zazna žarenje pisane vrečke
spregleda
misli ji oddivjajo v Gorico na pokriti plac*
gostobesedna šiora* Meri dobrikajoče žubori v narečni italijanščini
obilno roko potopi globoko v usnjeno torbico počasi izvleče kričeč zavitek
ihtavo kriči jezna deklica v mrzlo jutro
zakaj
sprenevedanja
laži
Morda bi morala najprej krepko brisati, potem grem na lov za primernimi izrazi. :)
Bistveno bolje, Lea. Nekaj vprašanj se mi poraja: v začetku ne vemo, kdo je sredi kuhinje, ... lahko bi celo mislili, da je Miklavž začuden, s pogoltnjenim nasmehom, in ne deklica. Svetujem ti, da izraz "pisana vrečka" uporabiš obakrat: da se bo vedelo, da je to ista reč kot tista, ki jo je izvlekla šjora Meri na tržnici iz malhe (če rečeš kričeč zavitek, se tako hitro ne vzpostavi miselna povezava) - uporabljaš zelo malo besed, da bi napisala celo "štorijo" - to sploh ni narobe! - a je res, da moraš biti pri njihovi uporabi zato zelo natančna, da lahko pride sporočilo do bralca. Morda bi lahko to "splošno" jezo ob koncu pesmi zapisala kot jezo na mater, ki nikoli ne (ni) laže - eden tistih "šokov" odraščanja, ki smo jih vsi slej ko prej na različne načine doživeli - in jih (bodo) tudi naši otroci. Nasvet: poskusi pesem napisati še drugače, ne da bi se ozirala na to, kar si napisala doslej. Te pa nikakor ne "vrzi proč". Morda bo ravno "križanec" med obema idealna pesem, s katero želiš ohraniti mladostni spomin.
Vesela sem, in hvaležna sem ti za nasvete, Ana. Ja, z menoj je včasih en velik križ, rada bi namreč napisala roman v 17, če ne že v 11 zlogih.:) Nocoj bom skušala tu odpraviti nerazumljivo napisane dele. Takoj, ko sem začela brat tvoj odgovor, se mi je utrnilo, kako naj spremenim začetek. Morda nimam prav vendar mislim, da bi bilo veliko bolj razumljivo, v tej obliki:
Miklavž ali (6. 12. 1957)
obstane bosa deklica na mrzlih skrlah* sredi kuhinje
zazna žarenje pisane vrečke
spregleda
začudenje pogoltne nasmeh
misli ji oddivjajo v Gorico na pokriti plac*
gostobesedna šiora* Meri dobrikajoče žubori v narečni italijanščini
obilno roko potopi globoko v svojo boršo* počasi izvleče pisano vrečko
ihtavo kriči jezna deklica v mrzlo jutro
mama
zakaj
sprenevedanja
laži
Zaključek mi še vedno ni najbolj všeč(sem poizkusila tudi: na krivo mamo in potem naprej ... zakaj ... sprenavedanja ... laži). Vendar se mi ni zdelo, niti približno dobro. Usnjeno malho ali svojo malho, se mi zdi zelo posrečeno, vendar bi rada ostala(narečno) na našem koncu in tu bi šla šiora Meri z roko v svojo boršo ali če bi bila ta manjša v boršeto. Morda se mi porodi še katera beseda, ki bo boljša od svoje predhodnice v pesmi. Za enkrat toliko. Jutri, če bo kaj časa poskusim z novo pesemijo.(ta je tu pri tebi na varnem ali ne?)Se hecam, ker jaz svoje poiskuse zelo rada založim;)))
Pozdravljena, Lea: zanima me, ali si namreno hotela uporabiti zaznamovan vrstni red?: obstane bosa deklica na mrzlih skrlah* sredi kuhinje lahko bi bilo tudi: bosa deklica obstane ...
V tem delu je spet malce dvoumno: zazna žarenje pisane vrečke
spregleda
začudenje pogoltne nasmeh
Ali spregleda začudenje ali prevaro? Spet bi pomagal zamenjan vrstni red: zazna žarenje pisane vrečke
spregleda pogoltne nasmeh začudenje (ali celo brez te besede) Tudi tu imaš "nenaraven" vrstni red: ihtavo kriči jezna deklica v mrzlo jutro
Morda spet menjava verzov: jezna deklica ihtavo kriči v mrzlo jutro
Morda bi bilo najbolj učinkovito, če bi zaključila le z: mama zakaj laži
No, najbrž si si pa že sama spomnila še kaj boljšega. Aha, tisto z malhko ni bil predlog, je bil le opis mojega branja (interpretacija) tvoje pesmi. Lep dan, Ana
Pozdravljena Ana, ne nisem namerno uporabila zaznamovanega vrstnega reda. Z njim imam že tako preveč problemov. Prav zato, nočem niti poskusit pesnit v rimah, moje mnenje je, da se moram najprej naučiti prostega verza in seveda haikujev(forme v zlogih). Težave, naj bi imela zaradi vpliva italijanščine, tako mi je rekla soseda, ki je dolgo poučevala na srednji šoli v Italiji. Njen nasvet je bil: "Piši tako, da se ti bo zdelo, da ni prav in bo prav:)" Torej sedaj pa "zavham" rokave in skušam popraviti škodo.
Miklavž(ali 6. 12. 1957)
bosa deklica obstane sredi kuhinje na mrzlih skrlah*
zazna žarenje pisane vrečke
spregleda
pogoltne nasmeh
misli ji oddivjajo v Gorico na pokriti plac*
gostobesedna šiora* Meri dobrikajoče žubori v narečni italijanščini
obilno roko potopi globoko v svojo(ali usnjeno) boršo* počasi izvleče pisano vrečko
mama zakaj laži
Morda bi lahko za konec napisala:
ihtav otrok(ali ihtava deklica) pljuska jezo čez jezove spoštovanja
njene besede razgaljajo mamino krivdo(ali mamina prikrivanja).
Ne vem , če bo v redu(morda ostanem pri tvojem predlogu). To je konec mojega današnjega poiskusa, ki ni dober, zato ga ne bom napisala v celoti. Saj sem vedela, da malha ni bila predlog(mi je bila pač zanimiva, vendar ne bi pašala na naš konec). Mislim pa, da borša(posebno usnjena borša) kar dobro leže.
Oprosti za vso zmešnjavo, ki sem jo sinoči skup spravila. Upam, da je nocoj bolje. Mislim, pa da moram z objavo še počakati, ne zdi se mi dobro(prej želim napisati drugo verzijo. Morda že nocoj ali jutri:)
bledikava svetloba odganja mrakobnost na strmem stopnišču
bosa deklica stopi na kamnita tla
med prisluhi odpira vrata pričakovanj
svetlobni kvadrat okna se staplja v risbo zvrhane košare sadja
na vrhu pisano odseva vrečka dobrot
spoznanje(kot zaseda resnice) izlušči niti spomina
šiora* Meri njeno dobrohotno brbljanje in vrečka dobrot
glas se zaklene globoko v grlu
po licih spolzijo velike kaplje
zvrtinčena jeza izbruhne v vprašanje
mama
zakaj
laži
Verjetno bi bilo potrebno deklico še enkrat omeniti nekje na koncu pesmi. Tudi petelini ne vem, če so ravno potrebni(čeprav radi zapojejo zgodaj zjutraj). Morda je tudi preveč opisov in premalo čustev. Seveda bom še brisala in dopisovala. Naj bo za nocoj dovolj.
Naj napišem, da sem vedno bolj prepričana, da je konec mama zakaj lažinajbolši izmed dozdajšnjih poiskusov. Sedaj se bom lotila brisanja tistega, kar me moti v tej v resnici že tretji inačici.
Miklavž
noč rahlo posivi
bledikava svetloba odganja mrakobnost
bosa deklica stopi na kamnita tla
pričakujoče se zazre
v svetlobni kvadrat okna na katerem se izrisuje zvrhana košare sadja
čisto na vrhu pisano odseva vrečka bonbonov
spoznanje izlušči niti spomina
šiora* Meri njeno dobrohotno brbljanje in pisana vrečka bonbonov
Naj se poigram s tem, kar mi je trenutno najboljše:
Miklavž
bosa deklica obstane sredi kuhinje na mrzlih skrlah*
zazna žarenje pisane vrečke
spregleda
pogoltne nasmeh
misli ji oddivjajo v Gorico na pokriti plac*
gostobesedna šiora* Meri dobrikajoče žubori v narečni italijanščini
obilno roko potopi globoko v usnjeno boršo* počasi izvleče pisano vrečko
po dekličnih licih spolzijo velike kaplje
zvrtinčena jeza izbruhne v vprašanje
mama zakaj laži
Sedaj pa brat:) Trenutno me nekoliko moti "praznina" med spomini in jokajočo deklico.
Še ena varianta:
Miklavž
prebudi jo nabrekli glas petelina pričakovanje se vrtinči v kontrastu tople postelje in ledenega zraka kovinski mraz ji leze pod flanelasto srajčko (belo z modrimi pikami)
steče po stopnišču zavitem v mrakobnost odhajajoče noči
pogleda v siv pravokotnik okna stapljajoč se z risbo zvrhano polne košare sadja čisto na vrhu zazna pisano vrečko bonbonov
spoznanje kot zaseda resnice razpleta pajčevino spomina
misli ji oddivjajo v Gorico na pokriti plac*
gostobesedna šiora* Meri dobrikajoče žubori v narečni italijanščini
obilno roko potopi globoko v usnjeno boršo* počasi izvleče pisano vrečko
obstoji sredi kuhinje ne čuti ledeno hladnih skrl* čez obrazek ji spolzijo velike kaplje solz zvrtinčena jeza izbruhne v očitajoče vprašanje
mama zakaj laži
To bom obdelovala jutri, trenutno sem pošteno trudna(morda bo rabila, da kje omenim deklico. Za sedaj bo dovolj:)
Vedno bolj sem preprčana, da je izčiščena prva varijanta najboljša. Sedaj nekaj popravkov na zadnjem sinočnem poiskusu:
Miklavž
deklico prebudi nabrekli glas petelina pričakovanje se vrtinči v kontrastu tople postelje in ledenega zraka kovinski mraz ji leze pod flanelasto srajčko
steče po stopnišču zavitem v mrakobnost odhajajoče noči
zazre se v siv pravokotnik okna stapljajoč v obris zvrhano polne košare sadja
čisto na vrhu zazna pisano vrečko bonbonov
spoznanje kot zaseda resnice razpleta niti spomina
misli ji oddivjajo v Gorico na pokriti plac*
gostobesedna šiora* Meri dobrikajoče žubori v narečni italijanščini
obilno roko potopi globoko v usnjeno boršo* počasi izvleče pisano vrečko
Naj tu odložim še to, ki ni za objavo, obenem bi jo bilo škoda izgubiti v moji prepolni beležki;)
Jaslice
Gorica v predbožičnem času zimski piš se ujedljivo pretaka med goriškimi palačami na trgu se spoji z porajajočo nočjo zgoščen hlad se jima tihotapi pod obleko deklica steče po tlakovanem pločniku votlo odmeva pred izložbo knjigarne si oddahne jaslice so še vedno tam proseče dvigne pogled poišče mamine oči ona nemo odkima
tiho pristopi stari gospod sključen se opira na palico stara kučma mu sili čez ušesa
vidi hrepenenje v otroškem pogledu poboža kodrasto glavico vstopi lastnic pokaže na jaslice poželenja ona jih zavija v z zlatimi zvezdicami potiskan papir na lesenem pultu zazvoni velika izrezljana blagajna tresoča roka odšteva lire
mami je nerodno zardeva se brani punčka žari ob prsi si pritiska v darilo
na od gub razbrzdanem obrazu se porodi nasmeh iz sivega očesa kane solza potem samo še govori o vojni Dachau ukradeni družini ostalo je premoženje kaj mu bo denar je čisto sam
bodi dobra mala ob jaslicah moli zame dahne ujet v past spominov
med mrmranjem burje oddrsa v praznični blišč mesta
Če ne bo gotova za letošnji Božič, bo morda do drugega;))
Tako Miklavž je objavljen, tu je še nekaj popravkov Jaslic.
Jaslice
božični večer zadnje hitro bežeče ure
deklica obstane pred okrašeno izložbo
še vedno so tu si z olajšanjem oddahne proseče dvigne pogled poišče mamine oči ona nemo odkima
zimski piš se ujedljivo pretaka med goriškimi palačami zapleta se v porajajočo temo zgoščen hlad se jima tihotapi pod obleko
tiho pristopi sključen starček poboža kodrasto glavico in odločno stopi v knjigarno lastnici pokaže na jaslice poželenja ona jih zavija v z zlatimi zvezdicami potiskan papir
na lesenem pultu zazvoni velika izrezljana blagajna tresoča roka odšteva lire
mami je nerodno zardeva jeclja ne saj ni treba stare so še čisto dobre
otrok žari na prsi si stiska zavoj
na od gub razbrzdanem obrazu se izriše nasmeh iz sivega očesa kane drobna solza potem samo še govori o vojni Dachau smrti ki mu je ukradla družino le njega je milostno pustila pri življenju omeni premoženje kaj mu bo denar
bodi dobra mala in moli zame dahne in se izmota iz klopca morečih spominov
med mrmranjem burje oddrsa v praznični blišč mesta
Pozdravljena, Lea, uh, komaj ti sledim! Si pa res zagnana. Rada bi te opozorila, pri nenehnem črtanju, da je včasih (zaradi jasnosti pesmi, da ne postane povsem "neprizemljena") dobro ohraniti tudi kak "realistični del", kot npr. v prvi verziji si imela dobro postavljeno:
deklica steče po tlakovanem pločniku votlo odmeva pred izložbo knjigarne si oddahne jaslice so še vedno tam in morda tudi to: poišče mamine oči ona nemo odkima
pač pa se mi zdi preobložen tale del: na od gub razbrzdanem obrazu se izriše nasmeh iz sivega očesa kane drobna solza
obraz se zguba v nasmeh (hm, tista solzica pa res nimam ideje, kako bi jo povedala bolj stvarno in manj "klišejsko")
Nisem se čisto natančno posvetila vsem verzijam, tole je drobcen izziv, malo za "glodanje"... Lea, kar tako naprej. Lp, Ana
Hvala za napisano, predvsem, da si me ustavila. Mislim, da sem ravno v nekem obobju brisanja. Torej poskusimo malo "počarat" z uporabo tvojih nasvetov.
Jaslice
deklica steče po tlakovanem pločniku votlo odmeva pred izložbo knjigarne si oddahne jaslice so še vedno tam
poišče mamine oči ona nemo odkima
zimski piš se ujedljivo pretaka med goriškimi palačami zapleta se v porajajočo temo kot zgoščen hlad se jima tihotapi pod obleko
tiho pristopi sključen starček poboža kodrasto glavico in stopi v knjigarno (ker omenjam dvakrat knjigarno, bi bilo morda bolje tu trgovina ali lokal) pokaže na jaslice poželenja
na lesenem pultu zazvoni velika izrezljana blagajna tresoča roka odšteva lire
mami je nerodno zardeva jeclja ne ne saj ni treba stare so še čisto dobre
otrok žari k prsim pritiska zavoj
obraz se zguba v nasmeh (tu bi dala v začetku verza star ali starčev ?) ovlažijo se lica (morda je za tisto solzico dovolj) potem samo še govori o vojni Dachau smrti ki mu je ukradla družino
kaj mu bo denar
bodi dobra mala in moli dahne
med mrmranjem burje oddrsa v praznični blišč mesta
To je zadnja varianta s tvojimi popravki, bom še nekoliko "glodala".