No, pa nadaljujmo:

Moderni japonski haiku


Povedali smo, da je haiku že v svojem predzačetku povezan z zenom. Ta povezanost pa se še posebej odraža v klasičnem japonskem haikuju in se nadaljuje naprej v modernem ter za njim v sodobnem japonskem haikuju.
Klasični japonski haiku se je strogo držal zlogovne strukture 5 – 7 – 5, kar moderni japonski haiku sicer obdrži, vendar rigoroznost te strukture zrahlja tako, da nastanejo tri možne variante, in sicer:

1. 5 – 7 – 5,
2. 5 – 5 – 7,
3. 7 – 5 – 5

Vsebina: narava z zenovskim dojemanjem tega trenutka v povezavi z življenjem in vsem obstoječim, tako na duhovni kot materialni ravni, pa še vedno ostane enaka obema.

To pomeni: Haiku je miniatura narejena iz pozornega golega opisa nekega trenutka, ki je sprožil v piscu – haidžinu nekakšno notranje razsvetljenje, kar v sodobnem času tako radi imenujemo HAIKU TRENUTEK.

Boris A. Novak v svojem eseju Vsak jezik je haiku zapiše:

Haiku nam odpira oči za poezijo sveta. Poezija je vsepovsod okoli nas, nas učijo japonski mojstri, le videti jo je treba. Nihče ni znal tako prisluhniti poetični vrednosti malih stvari kot japonski pesniki Bašo, Buson, Issa in Siki. Medtem ko so evropski pesniki opevali visokoleteča ideala – Lepoto in Resnico, so japonski pesniki doživeli lepoto in resnico v skoku žabe v ribnik.
Če torej hočemo napisati haiku, se moramo ozreti okoli sebe in se ovedati enkratne, neponovljive vrednosti slehernega bitja, sleherne stvari in sveta v celoti. Sleherno bitje je čudež. Sleherna stvar je haiku.
To je dragocen nauk, ki so ga mnogi pesniki v mnogih jezikih sprejeli od japonskih pesnikov.

Z napisanim se v osnovi lahko do neke mere strinjam, vendar pa pri Borisu A. Novaku, kot pri večini evropskih pesnikih, opažam pomanjkanje razumevanja zena in preveliko pesniško občutljivost, ki pa pri haidžinu ni in ne sme biti prisotna. Haidžin gleda na VSE zenovsko: Vse okrog nas NI prisotna poezija, ne resnica in ne lepota; vse okrog nas JE prisoten zen. Sleherna stvar NI haiku; sleherna stvar JE zen. Sleherno bitje NI čudež; sleherno bitje JE zen. Čudeža sploh ni. Lahko je samo čudenje. Zen sploh nikoli ne govori ne o lepoti, in ne o resnici – zen ničesar ne pove – zen samo izreka.
Zato naj bi haidžin sprejemal svet in ubesedil reči brez smisla in namena, polne miline, vendar brez pomena.

In to je ali vsaj bil bi naj haiku: poezija brez liričnega jaza. (Bjung Čui-Han).

Zato tudi trdim, da smo sodobni pisci haikujev bolj haikuisti kot haidžini. Haidžin namreč v prevodu pomeni ne-človek; se pravi človek, ki ne moralizira in ne sodi temveč le opazuje in zapiše.
Zenovski pogled pa še ni vse kar opredeljuje oba; tako klasični kot moderni japonski haiku.
Moderni japonski haiku je namreč poleg rahljanja zlogovne strukture vpeljal še eno bistveno spremembo glede na klasični japonski haiku. Zrahljal je namreč še nekaj o čemer pa do sedaj še nismo govorili. Zrahlja namreč uporabo dveh, v klasičnem haikuju zahtevanih in potrebnih besed. Ti dve besedi pa se imenujeta KIGO in KIREJI.

Kigo: beseda, ki označuje letni čas haiku trenutka in je največkrat simbolična; npr.: mladenka – pomlad, smrt – zima, starka – jesen itd.

Primer haikuja z besedo kigo je gornji Bašev haiku. Beseda kigo je v tem primeru žaba - pomlad.

Kireji: beseda, ki reže; posebna tehnika s katero se ustvari oziroma zadrži 'ta trenutek', ki ga pesem slika. Evropsko pesništvo česa podobnega ne pozna, saj evropski pesnik že od nekdaj skupaj z družbo živi prehitro, tako da v trajni napetosti ne dohaja svojih spoznanj, dočim vzhodnjak živi v miru. Tu govorim predvsem o notranjem miru. Zato zahodnjaki besede kireji ne poznamo, jo pa menjamo z ločili, ki imajo podoben, če ne isti učinek, saj ustvarijo pavzo ali odsotnost, ki tudi ponazori trenutek.

Primer besede v 'haikuju', ki je blizu kireji – v tem primeru je to : plof, saj zaustavi trenutek; pred njo pa tudi dvopičje naredi svoje:

dolg trenutek: PLOF
točko koncentracije
skril je ptičji drek T. Mahkovic

Sprostitve togih meril, ki so značilne za klasični japonski haiku, z že omenjeno reformo pripeljejo do nekaterih pomembnih sprememb in do nekaj novih oblik haikuja oziroma novih književnih vrst v japonskem pesništvu.

1. zrahlja se postavitev zlogovne stukture, kar je bilo že omenjeno
2. pojavi se JUKI HAIKU, ki je pravzaprav klasični japonski haiku z vsemi naštetimi prvinami; z zenovskim zapisom tega trenutka v povezavi z naravo, življenjem in vsem obstoječim, tako na duhovni kot materialni ravni in z vsebovano kigo besedo, le da kireji ni več nujna.
3. pojavi se MUKI HAIKU, ki je še vedno zenovski zapis trenutka, vezan na naravo, le da ne vsebuje več besede kigo, kireji pa tudi ni potrebna.
4. pojavi se SENRYU (po pesniku Senryu Karai, ki ga je 'izumil'). To je haiku, katerega osnova je satira. Torej opisovanje tega trenutka na oster in zbadljiv način. Opisuje pa predvsem družbene odnose in človeško naravo. Zenovski pogled na svet je še v veliki meri prisoten, vendar se s časoma prične izgubljati.
5. pojavi se VERIŽNI HAIKU, ki se imenuje tudi haiku verižica ali haiku pentlja. Zamisel zanj je povzeta po rengi – verižni pesmi, ki smo jo spoznali prej. Tudi verižni haiku namreč piše več haidžinov, to pa tako, da eden napiše haiku in ga preda naslednjemu, ki napiše nov haiku s tem, da uporabi zadnji verz predhodnjega kot prvi verz svojega haikuja. Pesem se gradi tako dolgo, dokler nekdo ne zaključi pentlje s prvim verzom prvega haikuja.
6. pojavi se HAIBUN. To je prozno delo v katerega so vgrajeni haikuji. Haibun lahko vsebuje haikuje vseh prej opisanih oblik.
7. pojavi se HAIGE, haiku v kombinaciji z risbo – krokijem, ki ga dopolnjuje.