Danes nadaljujemo z esejem o haikuju. Če smo v prejšnjem sestavku
preleteli japonsko poezijo, da bi malce osvetlili nastanek haikuja,
se bomo sedaj dotaknili zena, ki je sestavni del japonske
miselnosti in s tem tudi poezije.
Zen
Da bi se zavedali polnosti klasičnega in modernega haikuja, in da
bi razumeli pomen haikuja ter predvsem sporočilnost le-tega, moramo
najprej, vsaj malce, razumeti zen.
Da pa bi razumeli zen, je potrebno najprej vedeti pomen besede
zen.
Japonska beseda zen je nastala iz kitajskega CHAN, ta pa iz
sanskrtske besede DHJANA. Beseda dhjana pa v sanskrtu pomeni
MEDITACIJA.
Meditacija po hinduizmu je trenutek v našem življenju, ko nehamo
biti materija in smo samo še duša.
Meditacija po zenu pa je HARA – osredotočenje na bistvo.
Osnove meditacije ne glede na izročilo pa so sledeče:
1. Pravilno dihanje
2. Pravilna pozornost
3. Pravilno mišljenje
4. Pravilno delovanje
5. Pravilno razumevanje
Kar za nas pomeni – osnova zena je meditacija – osnova haikuja je
zen; torej pravilna pozornost in pravilno dojemanje tega trenutka,
pripeljeta do nastanka kristalo čiste miniature imenovane haiku, v
kateri ni odvečnosti kot so vprašanja, ugotavljanja, učenja,
razlage; temveč je le in zgolj zapis trenutka v povezavi z
vse-enim.
Azijski zdravnik Gibran pravi: »Ko sem meditiral o kapljici vode,
sem odkril skrivnost morja.«
Povedano zenovsko:
Velika pot je brez vrat.
Tisoč poti se steka vanjo.
Kdor stopi skozi vrata brez vrat
pozna vse poti med zemljo in nebom.
V tem KOANU, ki je ena izmed miniatur kitajske poezije vezane na
zen se skriva tudi srž haikuja., pa čeprav sta koan in haiku povsem
različni pesniški obliki, svetlobno oddaljeni ena od druge.
Za razumevanje zena in zenovskega dojemanja pa povejmo še nekaj za
naš kontekst pomembnih citatov, vzetih iz štirih poglavji Diamantne
sutre – zbirke zenovskih razprav, ki je, kot pravijo kitajci (kar
se odraža tudi v japonskem dojemanju zena); odrekanje vsakršnemu
verovanju v ideale, vključno z bogom, resnico in osvoboditvijo
samo; kajti tudi to so le besede; relativne predstave brez prave
resničnosti:
»Ni bitja, ki bi ne moglo biti osvobojeno. To pa zato, ker nihče
dokler veruje v svojo osebnost, ne postane Bodisatva –
razsvetljeni, in ker med razsvetljenjem ni takega, ki bi veljal kot
samosvoje bitje.
Da bi premagal navezanost na svojo osebnost ne smeš verjeti niti v
vidne niti v prikrite lastnosti stvari. Za bodisatvo ni dobrega, ne
zla; Budovo učenje zavrže kot splav, s katerim je prebredel
reko.
O resnici ni moč govoriti in je ne doumeti. Resnica je in ni.
(haidžin ne išče resnice – le haiku jo lahko pove) Zato, kar
imenujemo Budovo učenje, v resnici ni Budovo učenje, kar imenujemo
razodetje, ni razodetje, so le imena, ki smo jih jim nadeli.
Če modrosti v resnici ni in so le imena, ki smo jih dali stvarem,
kakšno modrost oznanja Buda? Nobene modrosti ne oznanja, on ničesar
ne uči«
To je zen!
S tem zenovskim razumevanjem sveta, šele lahko preidemo na osnove
haikuja. Po tem so nam tudi razumljivejše naslednje trditve starih
japonskih haidžinov:
- Haiku dela bralca pesnika in ne, da pesnik dela haiku.
- Haiku ne sprašuje in ne odgovarja; haiku samo je.
- Haiku je haiku. Samo to. Nič več in nič manj.
- Haidžin ne pove ničesar – vse pove haiku sam.
Če povzamem:
Haiku je miniaturen zapis tega trenutka in nastane vsled zenovskega
dojemanja sveta, iz meditacijskega stanja; torej stanja popolne
pozornosti. Zapis tega trenutka v povezavi z naravo, življenjem in
vsem obstoječim kar mu zaradi očiščenosti od vseh nepotrebnih
besed; razlag, ugotovitev, moralnih/etičnih razprav ter opisov
lepote in grdote, daje poseben občutek polnosti in
popolnosti.
Primer znamenitega Baševega haikuja v originalu in nekaj slovenskih
prevodov:
FURU IKE YA
KAWAZU TOBIKOMU
MIZO NO OTO
Star ribnik
glasen skok
žabe v vodo. prevod: Iztok Gaister Plamen
Ribnik star in pust –
vanj skoči žaba: zdrami
vibast zvok vode. prevod: Mart Ogen
Stari ribnik;
žaba je vskočila:
Štrbunk!
Star ribnik;
žaba vskoči:
Čof!
Pri originalnem japonskem haikuju lahko vidimo, kako kratki zlogi
ga sestavljajo, dočim je kaj takšnega v slovenščini nemogoče
doseči, kar pa ne pomeni, da se v slovenščini ne da doseči
originalne zlogovne strukture. Naš jezik pač uporablja soglasniške
grozde, kot naprimer v prevodu Marta Ogna: vanj sko-či ža-ba:
zdra-mi. Mi lahko zlogovno zagato rešujemo tudi z elizijo –
opustitvijo končnega samoglasnika pred besedo, ki se začenja s
samoglasnikom: npr.: že ima pes mačko. V tem primeru je v resnici
osem zlogov, vendar se že-i zlije v en sam zlog. Tudi posamezne
enočrkovne besede kot so v, s, z, k, h, se lahko štejejo kot
posamičen zlog, čeprav v resnici niso zlogi, ali pa se zlijejo
skupaj z naslednjo besedo. Primer: v hi-šo je šel, ali pa; v hi-šo
je vsto-pil. V obeh primerih vsebuje verz za poeta pet zlogov, le
da je v prvem V upoštevan kot samostojni zlog (čeprav temu mnogi
pesniki ter slavisti nasprotujejo in se v poeziji v resnici redko
uporablja – sam pa menim, da je to stvar posameznika, četudi je
res, da je branje bolj tekoče, če se ne), v drugem pa se zlije
skupaj s HI-jem.
Hvala, Sigi. Sem razmišljal, da bi lahko bilo nadaljevanje vsake dva - tri dni, ne le enkrat na teden, ker bi tudi sam rad to obvezo čimprej zaključil. Kaj pravite - ljudstvo?
Tomaž, tole je super in še enkrat hvala! Seveda lahko tudi že danes nalepiš vse, kar imaš pripravljeno. Nikakor ne bi želela, da bi to čutil zdaj kot tlako.
Hehh, saj ne čutim kot tlako, ker koristi tudi meni; ko prebiram in prirejam esej za forum (odstavki itd), najdem še kaj, kar takrat nisem vedel, ali sem spregledal, drugače mislil; pa še kaj vstavim in še kaj popravim ... Bom pa res še kar danes prilimal kakšno nadaljevanje.
Prihajam v miru, da ne zmotim enega glasu... Tomaž, lepo da si se spomnil, o temi haiku-ja. Pa ne vem, menda avtor naše Zdravljice še ni pisal tega, ali pač??? Zanima me, je mogoče da je moje od danes o dveh sosedih haiku, samo zaradi načina, ker narave ravno ni, kvečjemu če bi mogoče obstajala živa meja, zelena naravna. Bom še prebrala. Lp vsem, h