Prsi zevajo, v zvoku bruhajo pesem
o razcvetelem makovem polju,
igraje se dotikajo metuljev –
to ni igra, je le drama, in bolečina
se sprehaja po dotikih, nje nasmehi
krasijo valovanje odmikov,
med vsakim popadkom,
se od popka navzgor razcveti drevo.
V naslednjem trenutku se posuši
v zakrnelo, okamnelo gmoto …
Plezam po rezilih in moja koža
ni nič več koža, je le še spomin …

Silva Langenfus