V tako majhni in krhki pesniški obliki avtorica odpira vesolje razmišljanj. V podobi iz narave najdemo ostrino neživega in neosebno prostranost (morja), ki povzroči odmiranje ranljivega, skoraj neopaznega živega (meduza) ob statičnosti in trdoti danosti (skali). Izbrane besede hkrati nakazujejo na antropomorfnost misli: smetana / žvečenje, kar bralca napeljuje na iskanje vzporednosti med morjem / skalo / meduzo in svetom / življenjem / človekom. Zaradi možnosti dveh popolnoma samostojnih interpretacij se bralec lahko večkrat vrača na haiku, ga prebira in dojema na različne načine.