Travestija po Prešernu


Slep je, kdor še kaj verjame...
Vsi za stolček se pehajo,
vsi le govorit' še znajo
in obljube so jih same.

Pa začnimo kar od kraja:
jih vse manj je ob kofetu,
je prosjačenje v razcvetu,
vedno več, že kar od kraja
v karitas se jih podaja.
Take večkrat gledaš drame.
A obljube svetle same,
kljub temu da le slepijo,
da bo bolje govorijo -
slep je, kdor še kaj verjame.

Oj ti ljuba zemlja naša...
Le sestanki, seminarji
in banketi, a denarji
od kje grejo, se ne vpraša.
Čudna res je tale kaša -
delo vsi na stran ti dajo
po uradih cepetajo;
vsak le strinja se in miga,
če kaj prav ni, kaj ga briga -
vsi za stolček se pehajo.

"Težka kriza je zdaj v svetu
in ne smemo več se varat,
treba delat bo in šparat,
da bo bolje šlo ob letu..."
že na vsakem je posvetu.
Ti, ki te nasvete dajo
ali tega ne poznajo?
Mar njih kriza se ne tiče,
da se vsakdo ji izmiče?
Vsi le govorit' še znajo.

Odločitve se vrstijo
neprestano raznorazne.
za potrošnika porazne.
Plače se ne spremenijo,
a stvari se kar dražijo.
Marsikoga to prevzame,
ga vznemiri, kleti jame
njih, ki nič ne naredijo,
njih, ki samo govorijo
in obljube so jih same.

valjo