Ljubezen je ko ljubiš nekoga tako močno, da ne moreš nehati misliti nanj.
Ljubezen se rodi v trenutku nepazlijosti, z nasmehom, prijazno gesto ali le s prijazno besedo.
Ljubezen je nežna, a hkrati mogočna, močna in vseobsegajoča.
Ljubezen ni čustvo, občutek, je stanje duha – stanje, ki te ponese v drug svet, novo dimenzijo in te ne spusti dokler dokončno ne odpreš oči in spoznaš boleče resnice – da je ni več.
Ljubezen je nasmeh, ki se ti prikrade na obraz, ko ga zagledaš. Zdi se ti, kot da ga nisi videl že stoletja, a si ga imel v resnici ves ta čas pred očmi – njegov obraz, lase, oči nasmeh, majhno gubico, ki se mu je pri tem prikradla na obraz.
Ljubezen je veselje, ekstaza, zamaknjenost, odtujenost – vse to samo zaradi ene same osebe – osebe, ki jo tako globoko ljubiš, da si ji podaril ne le srce ampak tudi svoje misli – misli, ki bi bile sicer le tvoje.
Ljubezen nikoli ni načrtovana, vedno pride, ko jo najmanj pričakuješ in nanjo nisi pripravljen. Če jo iščeš je ne boš našel – morda boš našel simpatijo, a prave ljubezen vedno pride sama od sebe.
Ljubezen ni nekaj kar lahko daješ v nič – še prehitro si ti lahko zgodi, da se zaljubiš ti – ti, ki v ljubezen ne vrjameš in ji ne naklonjaš pozornosti.
Ljubezen... pa kaj jaz govorim o ljubezni, ko pa o njej nič ne vem?
A ljubezen je vedno v naših srcih. Skrita, zaklenjena se skriva v najbolj oddaljenem delu našega srca in tam čaka – čaka na nekoga, da bo prišel in mu jo bom lahko podarila. Morda je zato ker je nisem dala še nikomur toliko bolj močna, uporniška in zaverovana sama vase, da se noče prikazati, a jaz vseeno ljubim...
...ljubim svet, ljudi, naravo.
...ljubim prijatelje, znance, sorodnike in neznance.
...ljubim vse kar me obdaja...
...in ta ljubezen me navdaja s toplino, da lažje preživim skozi čustveno zimo, ki traja dokler ne pride pomlad, a pomlad čaka...

Hermione