Sramežljiv sem,
nikdar prvi nisem ogovoril,
čeravno v meni želja je hotela,
da kateri izmed vas bi dvoril,
res, beseda teče mi,
ko jo s tipkovnico napišem,
ker tu lahko razmišljam
in neumnosti vam sproti brišem,
v živo rdeča lica me izdajo,
kako od neumnosti izdavim,
da odbijem tudi tisto,
ki jo že pogumno kdaj pozdravim,
še posebej tista, ki ste mi všeč dekleta,
v meni muke delate in težave,
ko ne najdem tistih par besed
in ostanem vedno prazne glave,
drugače pa je s pisano besedo,
z njo lahko raznežim vse,
ves zaklad besedni končno mi deluje,
kot kraljicam božam jim srce …
… če pa prve me ogovorijo,
sprožijo v meni uvodno rdečico,
se zatem odpre mi dobra misel,
z njo poljubim nežno ji ročico,
razigrano o vsem pripovedujem,
vstavim kako šalo duhovito,
prav lepo počutijo se v družbi moji,
jaz pa tvegam, da jim je čim bolj odbito …
… a se to že dolgo ni zgodilo,
leta pač so naredila svoje,
več nikamor ne zahajam,
pa zmanjšujem si pogoje,
sem privezan na kompjuter,
rime zlagam in vzdihujem,
obiskujem le moj mali raj
in v sebi za priložnosti žalujem.
Sramežljiv sem …
by Mikla
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Mikla
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!