Sramežljiv ...

Sramežljiv sem,

nikdar prvi nisem ogovoril,

čeravno v meni želja je hotela,

da kateri izmed vas bi dvoril,

res, beseda teče mi,

ko jo s tipkovnico napišem,

ker tu lahko razmišljam

in neumnosti vam sproti brišem,

v živo rdeča lica me izdajo,

kako od neumnosti izdavim,

da odbijem tudi tisto,

ki jo že pogumno kdaj pozdravim,

še posebej tista, ki ste mi všeč dekleta,

v meni muke delate in težave,

ko ne najdem tistih par besed

in ostanem vedno prazne glave,

drugače pa je s pisano besedo,

z njo lahko raznežim vse,

ves zaklad besedni končno mi deluje,

kot kraljicam božam jim srce …

 

… če pa prve me ogovorijo,

sprožijo v meni uvodno rdečico,

se zatem odpre mi dobra misel,

z njo poljubim nežno ji ročico,

razigrano o vsem pripovedujem,

vstavim kako šalo duhovito,

prav lepo počutijo se v družbi moji,

jaz pa tvegam, da jim je čim bolj odbito …

 

… a se to že dolgo ni zgodilo,

leta pač so naredila svoje,

več nikamor ne zahajam,

pa zmanjšujem si pogoje,

sem privezan na kompjuter,

rime zlagam in vzdihujem,

obiskujem le moj mali raj

in v sebi za priložnosti žalujem.

 

Sramežljiv sem …

 

by Mikla

Mikla

Komentiranje je zaprto!

Mikla
Napisal/a: Mikla

Pesmi

  • 08. 11. 2018 ob 20:13
  • Prebrano 41 krat

Uredniško pregledano.

Zastavica