SIVINE ŽIVLJENJA

Ne razumem sonca.
Ko se skrije nekam daleč,
za oblake - prav do konca.
In na nebu riše sivo.
Barvo, vedno bolj minljivo.

 

Ne razumem morja.
Ko razburkano zajezdi
v daljavo, do obzorja.
Ter za sabo pušča burjo.
Piš, ki bi pregnal še furijo.

 

Ne razumem sebe.
Ko posedam na obali
in ujeta sred' pozebe,
iščem razlog, da ostanem.
S trmo grejem mrzel kamen.

 

Ne razumem krikov,
ki obkrožajo galebe.
Nekje blizu, brez dotikov
se zasidrajo v misel
- svet je kot vreme kisel.

 

Ne razumem želje
ki odeta v črnino,
včasih kvari mi veselje.
Da samevam, brez načrta,
v svoj pretekli nič zazrta.

 

Ne razumem, da razumem,
da življenje je žal bitka.
Enkrat srečna, drugič bridka.
A zares vedno le moja
- zgodba upov in obstoja.

kaiiabonca

Komentiranje je zaprto!

kaiiabonca
Napisal/a: kaiiabonca

Pesmi

  • 08. 11. 2018 ob 18:24
  • Prebrano 60 krat

Uredniško pregledano.

Zastavica