PLASTITEV
Prihajam k tebi,
z razpetimi jadri
na prsih.
V vetrnem nasmehu
valovijo tvoji beli čolni.
Pljuskajo ob obale
in legajo
v mehkobo odprtih rok.
Plast za plastjo
odstiram življenje,
ki se leskeče na
gladini zrcal.
Izpiram stekla v očeh
in se dotikam slik,
ki odsevajo valovanja
v odprti temini tvoje zenice.
Tu in tam
grem še globlje.
Jadram skozi plasti,
do utripov morij,
do tvojih naročij.
In,
ko pridem do tvojega bistva,
me boš pričakal tam?
Poezija v katero se raztopi duša. Tako čista, tako blizu, tako … vrhunska.
Čestitam in lep pozdrav
Dimitrij
Navdušila si me s to lepo pesmijo, Martina.
Dandanes, ko je življenje tako površno, frfravo, je pravi užitek prebrati, kako se z odprtostjo, dajanjem, predanostjo in
nežnim odstiranjem plasti, pride do bistva.
lp, Marija
Pocukrano v pravih odmerkih. Bravisimo
Dimitrij, Marija, naprimerjanez, hvala za lepe besede! So me prav pobožale.
Lp, Martina
seveda bo :) kdo te ne bi :)
<3 hvala in bodi dobro draga pi!
Lp, M
Ljubezenska pesem, ki s prispodobo jadranja (in potapljanja) skuša prodreti v bližino ... čestitke,
Ana
Ana, hvala za izrečeno. Pozdrav in objem.
Martina
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Martina Pavlin-Essentia
- 06. 11. 2018 ob 18:40
- Prebrano 819 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 492.02
- Število ocen: 18