Mahića sem srečal

                 v Sarajevu,

kjer so bile pesmi

barva šepeta.

Vihrale so

med sanje

v različnih

jezikih.

                    Iz tistega prostora

                    so vodila vrata

odprta

skozi temo.

Črne vrane

so jo stražile

z odprtimi

kljuni.

                   Neznano kje sem vstopili,

                   ne da bi vedel,

kam sega prehod

za daritev.

Ledenel sem 

med besede

sipanja

časa.

                  Čakal

                  na izvir      

vtišinjanja

izpranih verzov,

ki so pozno popoldne

še ležali v senci na ulici,

da bi jih lahko

zobale ptice.

                  Plimoval

                  v neizrečeno,

ki se ne vrne;

ker je bilo zavrženo,

kakor izdrto oko,

ki v trenutku pozabi

vse videno

in začne zaudarjati.

                  Iskal

                  sveto,

kar so nekoč poimenovali

vhodna vrata

in je bila beseda štirih strani neba

še enaka

besedi midva,

če si se ozrl.

                  Ozrl sem se;

                  nisem bil več izdolben vase.

Pred izhodom 

sem lahko dvomil,

kako v sanjah prepoznati grob,

v molku začetek

in nad pozabljeno ulico

barvo neba.

                  Nenadoma je nad pesem dvignil roki

                  kot krili

in se z nasmehom pognal

skozi črno.

V naročju je ostal  

večer:

in bilo je jutro,

prvi dan,

na izhodu v besedo.

Milan Žniderič - Jošt Š.