Kapljice,
ki od časa do časa,
od ne vem kod,
plašno pripolzijo v puščavo,
hitro izginejo v pesku,
ki jih lačno požira
in vedno ostaja
pekoče suh.
Pod njim so votle dvorane,
ki sopejo v vročini,
prosijo vode.
Vse je en sam stisk,
zadušen krik,
obup,
blaznost.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Barbara Premužić
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!