Pogledaš čez ramo, se sprehodiš skozi trgovino,

pozdraviš Kitajko in izstopiš skozi zadnja vrata.

Usedeš se v avto, čeprav avto ni tvoj,

zato odpreš armaturno ploščo in stakneš žički, kot v filmih.

Potem se pelješ točno tja, kamor si namenjen,

točno tako, kot ne bi bil namenjen nikamor.

»Nisem jaz začel šteti,« si rečeš.

»To je bil nekdo drug.«

Ampak stosedmi drog je čisto drugačen od petnajstega

in morda si vendar bil ti in je le čas tisti, ki mineva.

Kot megla, ki se rojeva v jutrih velemesta,

se spušča nad dan neka nedefiniranost.

Tako se živi v teh dneh, ko je zarja prekrita s peskom.

Odpre se jogurt na postajališču ob avtocesti, spije instant kapučin.

Tako se živi, ko vedeževalka grbanči čelo nad tvojimi nohti

in se sonce vzpenja nad kozmopolitanski Chicago.

Deseti