Srce
Ko ga dobiš, je nedotaknjeno, popolno.
V središče nežno položeno
kot popotnica od boga.
Utripa in poganja kri
in raste,
dokler rasteš ti.
Včasih je ščit.
Odbije, česar si ne želiš.
Včasih je goba.
Posrka, česar ne moreš sam.
Včasih je voda.
Gasi ognjene solze,
ki se z očmi ne vidijo.
In sčasoma
kot da na vse strani bi koščke ti odneslo z leti.
Lahko bi jih iskal od prostranih ravnin do najtemnejših ječ,
a ko praznine se navadiš,
jih ne iščeš več.
Takrat pa kot da bi ti nekdo sledil
in za teboj pobral vse koščke,
ki si jih izgubil.
Pobral vse do zadnjega,
in spet sestavil v srce,
lepše kot kdajkoli prej.
Ko si pozabil nanj,
v resnici prvič
vidiš ga od blizu.
Lahko ga stiskaš na vso moč,
pa se ne bo zlomilo.
Lahko se skriješ vanj
vseeno a si potnik
ali si krmilo.
Ne moreta zgrešiti,
če je le ena pot.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: CountryRose
- 14. 10. 2018 ob 21:25
- Prebrano 384 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 67.21
- Število ocen: 5
