Umor v katedrali
Morda je usodna
želja
biti kakor zlog, ki je prvič beseda,
potem molitev,
da bi zajel s svojim življenjem
liturgijo življenja,
liturgijo osebe.
Kakšno prekletstvo,
podleči skušnjavi
svojih najvišjih stremljenj!
Štirje vitezi bežijo iz katedrale v Canterburyju:
"Mi smo kraljevi možje!
Mi smo kraljevi možje!
Mi smo kraljevi možje!"
Nekaj je s krvjo zapisano na tleh,
ampak ne znam prebrati.
Dobro si tole zložil, ni kaj, Deseti.
Tako mimogrede: Pravkar me je navdušil Ken Follett s svojimi Stebri zemlje.
Lp, Sašo
urednik
Poslano:
09. 10. 2018 ob 22:18
Spremenjeno:
09. 10. 2018 ob 22:18
Brez branja Eliota težko vsebinsko komentiram pesem; lahko le rečem, da si uspel ujeti kompleksnost, nemara protislovnost nekega transcendentnega momenta, ki vznika iz človeka.
Me je pa pesem nedvomno spodbudila, da vzamem v roke (tudi) njegov, Eliotov, Umor v katedrali.
Čestitke,
Luka
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Deseti
- 07. 10. 2018 ob 16:43
- Prebrano 695 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 217.56
- Število ocen: 10