Draga, ugasnil sem luč in pogledal skozi okno samotnega stanovanja

v tisto množico svetlečih silhuet PROzornih kvadratkov.

Tu in tam SlIšiM kakšen avtomobil, njegove čarobne oči -

kot da sem jih - že nekje videl - plesati, Tako razigrano...

SplEzam kot NEKOČ, kot NEKakšen otrok, na stol, da vidim svet.

Se bojim, da bo izginil. Težko JE objeti senco...

V daljavi, kdo ve že kako dolgo, stoji utrujen grad -

utrujen seM. ObzIdje je DAleč. Jaz pesnik, ki izgublja glas...

Rad bi stekel v OBJEM, ki ga ni.

Mar veš, tudi ti POLJUBljaš sence.

Zakaj se Oblaki iGRajo z našimi očmi? ...

Boš tudi ti (na en prav takšen večer) sedela ob okNu, si ogledala svet?

Me boš opazila? Na mojem oknu ne bo lučI.

Bom raje - kot nocoJ - ugasnil luč in mislil nate.

Me bOš našla,- dečka, ki še vedno kuka skozi okno v svet?

Boš pristopila in ostala,- pogledala skozi isto okno,

Videla iste lučke, isti grad?

In NEBO, bo kdaj svetilo le za naju? 

nobody