V krizi srednjih let,
sva kot barbara planila,
po najinem domu.

Nekoč bleščeča palača,
postala je pogorišče,
najinega zakona.

Porušila sva mostove,
in otroška igrišča,
sedaj tam raste mah.

Med razvalinami blodijo duše,
sence najinega zakona,
in se obupano sprašujejo:
le kaj sva storila?

Tam stala je nekoč lepa vila,
sedaj ostali so samo kamni,
v spomin dveh egov srednjih let,
ki ni znal skupaj lepo živet.

Z veseljem bi prijel za lopato,

in poskusil spet zgraditi podrti zakon,

podajam ti roko starega zakonca,

če se boš uspela kdaj znebiti zamer nikoli konca.

Kačenosec