Vzamem kratko pavzo
ne gledam usodo živih
in nočem ničesar od mrtvih
spenjam oblake
naj nocoj prekrijejo nebo
in naj se izlijejo v ocean
kot tajfun sredi figur
da popadajo utrujene misli
in se zravnajo z zemljo
kjer ni več navdušenja
ni novitet
in starih poti
so samo koraki
ki peljejo do konca poti
do tam koder so vsi šli
in so pristali na začetku
svetlega hodnika
po katerem ni več dolgo
do konca bitk
lepih besed
kot nagačenih igrač
z baterijali ali ročno
vlečem miš iz zaklonišča
da jo utrudin
in serviram še toplo
mlademu mačku
ki ne mara lovit
in ga je treba poslati
v posebno šolo
za posebne primerke
kjer jih bo počasi več
kot v tisti kjer smo se tolkli
za prevlado in odlično oceno
da smo dokazali sami sebi
vrednost ali kvaliteto
vse dokler niso izginila tla
in na vrhu ni bilo več neba
samo jeziki so še sikali
kot da bodo večni
dokler čas ni utihnil
in dal slovo
Vzamem kratko pavzo
ne gledam usodo živih
in nočem ničesar od mrtvih...
Svaka čast za ovu poetiku
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: IŽ-lev
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!