Poezija moj ventil je,
skoznjo vidim jutra svoja,
z njo živim, borim se,
ona je sorodna duša moja.
Lahko bi kakor dec ta pravi,
gledal v kozarcih dna,
a le rima tista je, ki zdravi,
v glavi me umiriti zna.
Lahko bi smilil se sam sebi,
tvegal, tonil v bolezen,
a, da škodoval sam sebi ne bi,
našel sem jo, res mi je ljubezen.
Lahko drvel bi v depresijo,
pa je ona moja terapija,
neprestane rime mi sledijo,
za petami me bodri ta energija.
Lahko bi se omamljal
in življenje si prelagal v nedogled,
v svoja tveganja bi vlamljal,
a je ona tu, me spravlja v red.
Lahko črnini bi priznal premoč,
plačal privoščljivcem za sedmino,
pa nekje za zidom se pogrezal v nemoč,
a tu je in drži me nad gladino.
Edino poezija moj ventil je,
vanjo vtiram bistva svoja,
z njo obstajam in bodrim se,
ona kri je topla moja.
by Mikla
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Mikla
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!