v samomoru sem samouk. blaznost se omami
za kilogram krompirja in cvetačo.
okoli kadavra zarišem tipičen krog s kredo,
da se zaščitim pred insektom. piškavi komarji se
butajo v oris, pajki in mravlje se natuhtano izmikajo izumrtju.
v meglici paranoje se pogovarjam z morskimi psi in
s krvjo napojenimi tigri. zbujam se bel od
strahu, mehko paraliziran. elektrika v možganih
nežno kopni, zato mislim s težavo avtista.
grom muzike brizga adrenalin v mozeg, po
presledkih, v mililitrskih dozah. nekoč zver,
danes človek, jutri invalid; formula za
renesanso nekje pod zarjo.
glasnogobčno, enozvočno, izventelesno
plazim do lucidne nezavesti. vzame me tja,
pod parket, v požiralnik norije, kjer domuje kokoš
iz srčne pumpe.
ta kokoš je jaz in jaz je kokoš, a jaz nisem sem
in sem nisem jaz. sem stvar, orodje bolezni – to,
kar me dela olupek nečesa, kar sem nekoč postajal;
razvalina živčnih senzorjev in ulomek nevronskih
pack.
urednik
Poslano:
11. 09. 2018 ob 17:49
Spremenjeno:
11. 09. 2018 ob 17:50
naprimerjanez, fajn! Ti lahko le namignem, da ujmujem nadomestiš s kakšno pravilnejšo ustreznico? Malo pokvari vtis ...
Sicer pa odlična pesem. Ne vem, če bi hotel živeti v njej. Jo pa rad berem. :)
Lp, Luka
naj bo bolj enostavno, potlej. misliti ali biti, to je zdaj popravek.
Um izgubi nadzor in ritem, ko radikalna bližina začne implicirati radikalno odtujenost -- ali obratno.
Pesem vzpostavlja vprašanja o identifikaciji, težnji po preživetju, smislu vztrajanja ... Kljub temu, da so ti koncepti univerzalni, pa jo vseeno beremo kot izrazito osebno -- v čemer sam vidim njeno (presežno) vrednost.
Čestitke,
Luka
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: naprimerjanez
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!