odmrznite mi pomlad
v pozabo
razpodite mrke oblake
in strah od blata
in raja
od teme in sijaja
vpiješ
po neki nepoznani ulici
se potikaš
v molk
pretakaš jok
pod urbanim pokrovom
pod kamnitim tlakom
v pasteh
lastnega razuma
skrivaš britev
krog tebe brsti
brezčasno
rastlinje navdiha
in resnica
ki odpira ključavnico spomina
vabiš jo z okli
hrepenenja
in z žalobnim plahutanjem
plahih ptic
spomini te nažirajo
v zakrnelem vrtu
prekopavaš
zmršeno praznino
usvajaš mrtve krte
in iščeš način
kako brez glave
glavo najti
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Jure Drljepan (JUR)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!