Hoj.

Ker sem bil pri komentarjih tvojih prejšnjih pesmi bolj nekonkreten, zdaj pa si napisala pesem, ki si ima na nekaj delih zelo dober jezik, ti dam namig, kako bi recimo jaz oblikoval tole pesem:

Prameni, speti v simfonijo, ki se ji reče jutranja lenoba. 

Mogoče nekaj ukreniti na obrazu, ki že celo večnost ni dobil svojega sijaja.

Mogoče bi bil dovolj nasmešek ali iskriv pogled na svet. 

 

Se dogajajo stvari, za katere se mi zdi, da nimam moči. 

Kam so odšli moja trma, otroški pogum in cilj , ki se tiče vseh ?

Kam odšli so vsi spomini? Nekakšen Drug človek se mi zdim. 

 

Saj bom našla ta pogum, ker moj cilj ni zamrl. 

Moč, ki jo potrebujem pa najdem kamorkoli se obrnem. 

Kamor se obrnem, najdem moč, ki jo potrebujem. 

 

Drevo, cvetlica, sinica, mrčes in vreme. 

Gore, planote, jezera ter in morje. 

Ocean v globini in vsej svoji veličini. 

Našla sem te, najmočnejša (najmočnejša-ti ali najmočnejšo-njo?) med vsemi. 

 

Mati, hvala ti, da sem in ne pozabljam nate. 

Seveda je to le moje mnenje. Nasvet za naprej. Da počasi zaslutiš, kaj paše v pesem in kaj ne. Predvsem je fino, da se črta balast, ki ga jaz sam razumem kot deli pesmi, kjer skušaš direktno povedati, kar bi morala povedati pesem; ne toliko posredno, skozi vsebino, ampak bolj neposredno, skozi občutje. 

In pa tok pesmi se ne sme prekinjati (ali, po drugi strani, preveč razvleči) med branjem.

Le tako naprej,

Luka