Zaspana sem kot Britanec,

kot vsi,

prav vsi »otočani«,

spala bi......,

naredila nekaj anket,

šla na WC,

gledala cel svet iz neposredne bližine,

med spanjem (49% / 51%),

brez upoštevanja maminih nasvetov,

vse bi preverila in razvrednotila,

ponastavila bi mrežo......,

pajkovo mrežo,

digitalno verigo,

železno verigo,

z roko dotaknem lisice,

lisice – zvitorepke,

kovinske lisice imam na zapestjih,

boleča kovina,

v kritičnem mišljenju,

v analitičnih sposobnostih,

med branjem obraznih izrazov,

med igro z dieto,

stradanjem,

med odjavo od »novic«,

na ploščadi centralne nepomoči,

kjer vidim anorgansko,

lešnike,

arašide,

pistacije,

in vsa svoja neprimerna prepričanja o temeljih,

legendah,

sogovorniku z razbito »betico«,

brez inteligence,

brez efekta,

brez posredovanja operaterjev,

sredi Londona,

sredi groze,

poleg diagnoze,

poleg kombinacije in korelacije,

v vrtincih realnosti in oklevanja pred »evrokardom«,

sama.....

mojstrovina.....

gospoda ARHITEKTURA,

dokumentacija,

imaginacija,

redukcija in jaz poleg nje,

jaz z denarjem, žetoni, bomboni, boniteto, prioriteto,

z »vojaškimi« čustvi,

zapoznelo obnovo,

odpravo Zelenega Zmaja.

Suzana Kovačič