Pogosto pregnane  sanje.

Ob ušesu zoprno

brenčanje, ki

pušča za sabo

srbež, jezo,

v drsajoče korake

prikrito nemoč

in udarce v prazno.

Zbori murnov

ujamejo te v

zvočni obroč.

Le tu in tam

slišiš skovikati sovo,

nadebuden murn

poda se v solo.

Za vsem tem

slutiš gluho noč.

Rezina lune,

že čisto brez oblin,

sveti na vso moč.

Vešče na svetilkah

nemočno se topijo.

Svetloba.

Enim je v pomoč,

za druge

usodno slepilo.

Ko jutro slači noč,

že ptič ogreva glasilko,

ti kolneš budilko.

nada pecavar