Umazana pesnica sem.
Neverna.
Vsak hip bom počila.
Razprodana čez noč,
zjutraj nimam kaj ponuditi.
Srkam kavo,
z zehanjem lovim
pravo moškost.
Imejva otroka.
Čisto preprosto.
Sešijem srajco,
ohlapno, črno.
Zrem v strop.
Noge se križajo.
Spontano se premikam.
Oprosti,
rada se ponovim,
si še za?
Ko se v meglicah želje kljub nekemu nedoločenemu (a razvidnemu) pesimizmu porodi želja po širitvi, in jo izraziš, nastane pesem, ki jo je možno pogledati z različnih rakurzov. Meni sede moj, direkten!
Lp, lidija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: majamiloševič
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!