Ti, ki me srkaš
kot medeno roso,
me vtakneš za klobuk,
divjo orhidejo s planinskih pašnikov
in me v kelihu radosti,
kot hostijo darovanja
in okus baržunastega vina
nosiš na brbončicah jezika,
in na blazinicah prstov
ogretih od poljubov sonca
in opranih od razneženih oblakov,
ti, ki v pogledu pleteš; morje, reke,
ravnice, gozdove in vršace
v makrame, iz katerega
bodo zanamci iztiskali podobe,
kot deviško olivno olje,
in si ga kapljali na kruh,
da potešijo lakoto po lepoti.
Ti in otrok v tebi sta tista,
ki pihata v regratovo lučko,
in pršita podobe pred oči.

triglav