Ko se je megla razkadila,
sem videl, da sploh ni dirke.
Ne dirkačev. 
Ne dirkališča.

Samo praznina.

To je bil strel v prazno.

Nič ni ne šlo,
ne teklo mimo.

Navidez iz niča,
se je pojavila senca rimskega slavoloka,
kot v ledeniku vklesanega,
in v tej senci nekakšna postava,
neresnična, groteskna in mračna.

Tam je stal vitez.
Gologlav, sam, strašen.
Precej pijan.
In pomalem mrtev.

Tevtonec, Maltežan,
vrag si ga vedi ...

Niti malo podoben razkošnim prikaznim
na platnih flamskih mojstrov.

Faustovsko oholo
je s pogledom poskušal
premeriti praznino,
komaj slišno mrmrajoč
nekakšno mantro,
pijano molitev
ali nerazumljiv verz.

Nenadoma se je razlegel pok.

Nekaj podobnega lomljenju ledenika.

Onemela je celo praznina.

Ostal je nejasen spomin

na nekega drugega viteza,
morda poslednjega,
ustvarjenega v domišljiji
že zdavnaj pokojnega španskega pisca.

Spomin, tako nejasen,
zamegljen in zbledel,
da se niti o gospe Dulsineji
ne da več zapeti pesmi.

Naglo so ostanki sence postali bledejši
in povsem izginili.

Kmalu se je zasvitalo tudi jutro
in skoraj povsem razblinilo spomine,
fragmente izmišljenega
in ostanke doživetega,

pa je zaradi tega umanjkala
tudi saga
o Rosinantu.