Pisal sem pismu galebu
s krvjo ga zaupno packal
gledal, ko dvignil k nebu
se ptič je ponosno kot pav.
Spremil z vzdihom tožečim
pogledom, ki zvanjal je bôl
senco nad nebom grozečim
nadirjem, ko božal je sôl.
Čas se predolgo je vlekel
sem v stihih utapljal gorjé
krilo pomladi sem slekel
tonilo v jesen je srcé.
Grômko je morje bučalo
in veter je bril preostrò
vedro srce je jenjalo
v zimi rosilo oko.
Oljka veselo cvetoča
zapela je soncu v pozdrav
srčna pa rana pekoča
tožíla je gadu 'z goščav.
Tiho sem gledal valove
in strune ubiral glasnò
zidal si v mislih gradove
premikal korale v nebò.
Končno zdaj z vzhoda sopeče
prijatelj je zvesti prišel;
pismo prinesel boleče
da jezik je, srh onemel.
Vzela je deklica ljuba
zdaj fanta planinskih višav;
čelo mi stresla je guba
in dušo omrežil udav.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: orfej
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!