Dolgo je razlagal......... neki pridigar,

dolgo,

dolgo,

predolgo,

cela tribuna je poslušala,

on pa je zmajeval z glavo,

s svojimi razlagami,

s svojim pogledom na mimoidoče zaspančke,

postavljal je ironična vprašanja,

in »penale« za dejanja,

prišel je do južne reke,

kjer......,

kjer ponižno je klečala ona,

ona,

zla slutnja s pradavnine,

spoštovanja,

ukrepanja za svoja nepremišljena dejanja,

vprašanja,

posledična dejanja,

in miselne vzorce za kup ukradene »pokore«,

nadaljevanje na tribuni,

pred »nepigmentiranim« pridigarjem,

ki ni spregovoril,

ni absorbiral svojih misli,

malo pozneje pa je spoznal,

zlati lotus,

življenje,

umiranje,

padec v svobodni prostor pod soncem,

pod nebesa,

kjer rože ne morejo s svoje »obsedene kože«,

izstopil je bosonog in se čudil zarisanim črtam na peščenih tleh,

na peščenih tleh v areni,

izven telesa poslušalcev,

izven rojstva, smrti in praznine,

potem pa......... je razmišljal o pomenu svoje bolečine,

praznine,

svojih praznih besed,

prazne tribune,

praznega prostora,

vakuuma,

kamor je gledal svojih 33 let,

ko je ustvarjal ta svet,

spet in spet,

nenavezano in nepovezano,

izklesano in prerezano,

z rdečimi trakovi povezano,

čudežno, naravno, načelno in neizrekljivo........., padel je z nebes.

Suzana Kovačič