Pišem pesem,

brskam po željáh,

ker ne najdem tu ničesar,

me je spet prekleto strah,

izsušile so se same,

kakor solza brez razloga,

ko ugotoviš po dolgem času,

da te niti ena ne uboga,

sam potiskaš se v kot,

živiš iz dneva v dan,

vse bolj bitje je napeto

in vse manj si nasmejan.

Pišem pesem,

stikam po predalih,

kjer sem dobro spravil čas,

se lotim tudi tistih malih,

pajčevina stkana tam,

kjer so nekoč hodile sanje,

sem prečrtal skoraj vse,

ki upale so priti vanje,

zdaj bedim in čas si kradem,

v meni prazen list je,

toliko, da ne propadem.

Pišem pesem

in sprašujem svečo,

v katero stran je obrnila

dim in mojo srečo,

tu in tam zazrem se

v oblačno temno noč,

ki zgrnila se je nad občutjem

in počasi jemlje rimi moč,

zlivam pesem na papir,

pri zadnji sem ostal,

potopljena je v prst pelina

in nihče ne bo je bral …

by Mikla

Mikla