Kitara, ki je njen glas
zvok mojega telesa.
Ostanek neke zgodbe, ožuljene,
razbrazdane,
prenapolnjene s časom,
le zakaj streha ne prepušča vode,
le zakaj ena pesem ne ustvari druge,
če je ostanek neke zgodbe
utrgan cvet
in so barve - so barve -
in en sam klic prestavi sceno
v daljne puščave, ki se stikajo z vodo,
skupina pesnikov,
molitev, ki jih greje,
streha, ki ne prepušča morja,
tako neznanska masa,
tako velika teža,
toliko nemoči poklja v lesu;
in šotor, ki bi rad bil zatočišče.
Preizkusanje melosov neke kitare. Zvok, ceprav se zdi oddaljen, ohranja prostor zgodbam v sedanjosti. Odprt, rahlocuten in ranljiv prostor.
Cestitke.
Hvala, Tea, za tale dotik. Lepo bodi,
Luka
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Luka Benedičič - Mladi Pesnik (urednik)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!