Končno dotaknila sem se obzorja.

Ušla mi ni niti gladina vode,

z lahkoto po njej plesala sem v sončnem zahodu

in po žarkih delala sem dolge sprehode.

Potovala sem po galaksijah.

Z luno potapljala sem se v globine,

preden me je vase posrkala.

Gledala kako vrtinec nastane,

kako energija z zrakom se igra.

V školjki biser ujel je mene,

 v ognju sem preštevala plamene.

Ko me je posrkala brezmejnost,

sem se popolnoma razblinila.

nada pecavar