Omožiš se pri triindvajsetih, ker se moraš.
Normalna si.
Razen morda spočetja v koruzi,
v daljnem kraju, kjer on služi domovini.
Imaš prvega otroka.
Diplomo.
Službo.
Vsak dan osem ur in pol.
Voziš se z avtobusom.
Hitiš domov, da nahraniš družino.
Imaš drugega in tretjega otroka.
Živite s polovico plače, eno in pol golta hiša.
Gradite brez kreditov.
Če ne štejete tistega začetnega,
zaradi katerega ste sploh upali tvegati.
Vsako drugo ali tretje leto
ste upravičeni do otroških dodatkov.
Jutri je sobota.
Dan za ljubljenje kot tudi vsaka nedelja.
Za zaklenjenimi vrati.
Nenadoma si starejša za 30 let.
Otroci so odrasli, a še vedno na drugi strani vrat.
Na vse mogoče načine.
Včasih tudi normalno.
Bodi normalna.
Z eno roko mešaj marmelado iz domačega ribeza
(dvajset litrov sirupov je že v kleti),
z drugo roko trebi solato,
s tretjo pometi dvorišče,
z dvanajsto listaj dnevni časopis
(vsaj kako minuto, da prebereš naslove).
Bodi normalna, plačuj račune v trgovini.
V operacijskih dvoranah
ti odstranijo nekatere organe – nebodijihtreba –
in hrbtenico posadiš na vrt.
Zato pa ti zraste nekaj rok.
Ker je tako prav.
Shraniš kupone za popust.
Odpustiš možu stranpoti.
Odpustiš laži.
Ne vtikaš se v stvari, ki se te ne tičejo.
Na voljo si ostarelim staršem.
Ker je to normalno.
Ne moti te prah na policah.
Niti neoprani lasje niti teža lastnega telesa.
Ne pomaga, da piješ samo vodo.
Že leta nisi videla fitnesa od znotraj.
Veš, da tega ne potrebuješ.
Računi, računi, računi.
Vse plačaš, nikomur ne ostajaš dolžna.
Srečna si, da lahko.
Začuda nimaš gub.
Skrivaj še vedno hrepeniš.
Zavedaš se, da nimaš upanja.
(Podzavest se ne strinja.)
Zavedaš se objektivnih in subjektivnih omejitev.
Samo eno življenje imaš.
Normalna si, svojega si zapravila.
Vsaj tričetrt.
In siviš.
Obuj se,
odloži deseterico rok.
Ob zori vzemi fotoaparat
in pojdi nad meglene griče.
Telefon pozabi doma.
Ne zamudi prebujanja modrinov,
rosa naj ti ovlaži meča,
trave naj te požgečkajo.
Zapri oči in poslušaj kose, sinice in zelence.
Povesi fotoaparat in z očmi sledi kanji.
Ki išče plen.
Ne bodi več žrtev normalnosti.
Svet bo razumel.
Enkrat spi do desetih, svet se ne bo ustavil.
Sprijazni se z vriščem otrok v soseščini
in nočnimi glasovi gonečih se mačk.
Govori in poslušaj.
Moža, potomce, mater, očeta, tujca.
Najprej poslušaj.
A ne pozabi nato povedati, kar ti leži na srcu.
Kaj si želiš.
Včasih bodi ti,
in začuti upanje
na drugi strani sivine.
Res je, vsemu se da zlahka pokloniti in potrditi, Poetesa Alenka; pesem, ki je mimogrede čudovita, mi zveni kot esenca srži, kot nekakšna rekapitulacija življenja. Hvala ti za te pomenljive besede.
Prijeten večer ti želim,
Sašo
Hvala, Sašo. Eh, vsak ima svoje tegobe in bi lahko spisal svojo varianto ...
LP, mcv
Gospođo modricvet, ja bih ovo odmah podcrtala da sam urednica portala. Vrhunaravna pesem.
Normalno, da je dobra pesem.
lpb
AAhhh, da da,
zadane prav v srčiko in naenkrat se zavem, da je res tako ...
Odlična ☆
lep dan (z dvema rokama) :))
Marija
oooo kako lepo je biti malo odštekan
lp, m
oooo kako lepo je biti malo odštekan
lp, m
Nikita, Branka, Triglav in levček, vsem prav lepa hvala!
LP, mcv
sem se kar našla v tej normalnosti !
lovrenka
Drogoosebna pesem, ki pod drobnogled jemlje življenje ženske, polno odpovedovanja in primoranosti. Kljub grenkobnemu tonu pa se pesem izide bodrilno in poziva k osvoboditvi od normalnosti ... čestitke,
Ana
Lovrenka, me veseli!
Ana, hvala za komentar in črtici!
LP, mcv
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: modricvet
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!