Sobota

 

Kuham govejo župo
ker imam povsem narobe razporejene slovenske gene
zunaj je jesen in ptice so pripete na vrvi
kot oprane pesmi
s katerih odtekam

 

na gradu povešena zastava
na Ljubljanici zasidrana barka
njeni boki razpokani od materinstva
nič se ne premika
le mah raste v cesto
po kateri neslišno plešem
ker je svet tako lep
da bom jokala za njim
še v grobu
bolj kakor pogrebci za menoj

 

zdaj
razširjam roke na kljunu svojega Titanika
pod modrim nebom
ki se zdi neskončno
in vdihnem sol
le juha je
ki je ne bom jedla
le pesem je
ki jo splavi že ura potem

 

ker me je nekaj čudno zakodiralo

 

in kromosomi so navadni križi
ki jih kmetje pribijajo na vhodna vrata
proti zlu

 

pač sobota

pi - irena p.

Sašo Zorc Florjanski

Poslano:
25. 06. 2018 ob 07:15

Krasen insert in izsek nekega jesenskega sobotnega dne ... Nekoliko melanholičen opis doživetja, ki razvname čute, a to, po mojem mnenju, tej poemi daje še prav poseben pečat ... V veselje mi je bilo prebrati tvojo pesem; lepo in gladko ti vzvalovijo besede, Poetesa Irena! :-)

Lepo pozdravljena,

Sašo

Zastavica

pi - irena p.

Poslano:
25. 06. 2018 ob 11:14

Hvala, dragi Sašo

dnevi se zmeraj napolnijo po svoje, le redko imamo iste želje za njihovo vsebino - dnevi in mi


lep prazničen dan tiželim

irena

Zastavica

Komentiranje je zaprto!

pi - irena p.
Napisal/a: pi - irena p.

Pesmi

  • 24. 06. 2018 ob 20:10
  • Prebrano 485 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 165
  • Število ocen: 8

Zastavica