Dok 11
Među taložinama korozije
na doku hospicijskog grada
ćelava djevojka svira harfu.
Malignim tumorom prebire strune
svojih zdravih godina.
Sunce je ukralo
njenu ognjenu kosu
i u oči joj posadilo
neonsku pomrčinu
u kojoj demoni i anđeli,
pijani od ljudi,
osluškuju tumor
eutanazirane čovječnosti
i pune svoje žile morfijem.
Harfa i dalje odjekuje
dokom 11 hospicijskog grada.
Djevojka sa suncem na ramenima
izranja svakog jutra
zapadno od metastaza
njegovih svetišta.
Moćna slika pored doka 11, tamo gdje
ćelava djevojka svira harfu.
Malignim tumorom prebire strune
svojih zdravih godina.
Sunce je ukralo
njenu ozlaćenu kosu
i u oči joj posadilo
neonsku pomrčinu.
Na doku hospicijskog grada
demoni i anđeli
pijani od ljudi
osluškuju tumor
eutanazirane čovječnosti
i pune svoje žile morfijem.
Harfa i dalje odjekuje
s doka 11.
Lučki radnici etanolske krvi
zaklinju se
da djevojka
sa suncem na ramenima
izranja svakog jutra
na zapadnoj strani
grada bijelih košulja.
Bravo Nikita za jačinu izričaja, za ljudskost zapažanja eutanazirane čovječnosti, i sve što se slijeva iz tvoje bogate poezije.
Vozdra frende:)
Izstop(anje) iz realizma, ki išče meje subjektivne zaznave (im)pulzov transcendence danosti in zavesti. V mislih (na Heideggerja) se občuti, kako se razkrivajo razsežnosti subjekta, ob tem pa vsa dihotomija med zunanjim in notranjim svetom. Ko se ob tem zarašča vprašanje, kaj je »znotraj« in kaj »zunaj«, ali pa vsaj v dvom, da so meje, pa vrtinec pesmi že neustavljivo srka ...
Čestitke!
Lp, Jošt Š.
Moćno, jako, postaje stvarnost taj Dok 11, jer nas prenosiš u neki drugi samo tebi poznati svijet kako emocijama, tako i slikom. Mislim da dotičeš i našu podsvijest u koju spremamo kao u sefove realnost i ne želimo je prihvatiti bježeći od nje u irealno.
Lp i zagrljaj ti šaljem!
Katica
I ja Vama, Kato, šaljem zagrljaj od srca i hvala Vam!
nič strokovnega ne bom povedala, začaralo me je besedje, ki te priklene zaradi moči
Irena moja draga, objem!
Pesem, ki je osredotočena na čakanje na smrt in jo lahko beremo kot surovo resničnost ali metaforo za vrednost življenja (zavedanje njegovega pomena v skrajnih razmerah). Veliko so povedali že moji predhodniki: zagotovo pesem, ki nas ne more pustiti zunaj,
čestitke,
Ana
Oh, Nikita!
Tole pesem sem spregledala! Tako, kot je napisala Irena; tukaj naj molči stroka, ker spregovori Človečnost, ki pove vse in še več!
"redna bralka" in "redna sopotnica v tvoji pesmi"
Čestitam ti frende na tako moćnoj i divnoj poeziji!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nikita
- 21. 06. 2018 ob 10:05
- Prebrano 620 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 320.5
- Število ocen: 12