Smo samo pot skozi čas,

le da dahnjena duša je v nas,

smo le spomin za nekoč,

ko nazaj bodo zrli v noč.

Smo zgolj občutek v prazno,

da zgleda na svetu prijazno,

smo le trenutek slabosti,

vkopán v zemljó vse norosti.

Smo le za kazen v telesu

in verjamemo tretjem očesu,

smo kar tako poseljeni,

iz vesolja nalašč pritepeni.

Smo le pogum za peščico,

da pljuvajo skorjo in jejo sredico,

mar smo le garjava kazen,

ko se v nas debeli vsa golazen.

Smo mar le vreča tišine,

ki ji rok uporabe ne mine,

imamo mar kratke spomine

in smo le privid, ki počasi izgine.

NE!

Tu smo zato,

da živimo,

ne životarimo,

ni nam vse mimo.

Tu smo zato,

da ljubimo sebe,

ne, da prirejamo

lastne pogrebe.

Tu smo zato,

da sledove pustimo,

za vsak skromen dosežek,

se res nagradimo.

Tu smo zato,

ker je usoda hotela,

da zgradimo objem,

ker v nas je verjela.

Tu smo zato,

ker življenje je lepo,

četudi ni mar ti za jutri

in živiš le na slepo.

Tu sem zato,

ker želim se dajáti,

sprejemati druge

in dobro sejati.

by Mikla

Mikla