Napisala bi

pesem za pomlad

ob začetku

prihajanja sonca

izza hladnih oblakov

ko skupaj gledava v nebo

in se spustiva drug drugega

šele ko pride sonce

potem hodiva z roko ob roki

in se ne spustiva

tudi če je dan teman

če med nama za tren ni sonca

in vidiva sliko bolj črno kot je

ker pomlad ima srečne rože

njihovi pogledi govorijo

le pogledati jih moraš

kot to naredijo metulji

in jih poljubljajo vse dni

najina pesem ima oblake

kot dan nima večne svetlobe

in za vsakim dnem pride tema

ko noč pogreje tvoje telo

ki sanja svoja hrepenenja

lahko da sem med njimi

lahko da je zato zjutraj s teboj

tako sladka kava

in tako toplo sonce

ki kot da ves dan hodi pred menoj

kot pred rudarjem luč na glavi

ali sveča v rokah

da mi daješ kisik

da srečen vdih novega dneva

ki je s teboj tudi če me ni

in nisem vidna

a to je le trenutek

ker naslednji sem tu

v svojih rokah

mi greješ življenjsko črto

jo oblikuješ

ji daješ moč in voljo

in ves smisel obstoja

ker najina luč je večna

tudi ko zaprem oči

IŽ-lev