čist
umit s kolapsom
angelskih kril
trepetam
med oklepaji
z izcuzanim strupom modrasa
v hlačnicah kavbojk
sem modra
tako globoka
da zgledam črno
z mavrico lovim
odtis sence
na soncu
v stopinjah
slamnatega klobuka
naj pražim kožo
tam
kjer umirajo
radijski sprejemniki
kamor odvržejo
zažgan hamburger
koder 3 tonske mašine
sejejo zelenice
odhajam
tehnološki višek
brez pivskega vampa
in kreditno nesposoben
poln otroškega gnusa
ter naokoli prenesenih ljubimk
mogoče
se kdaj vrnem
kot trioka vrana
in bom
izigral prihodnost
oblečen v modro senco
v strupen oklepaj
v sesutje angelskega krila
v materino solzo
vesoljni otrok
blagoslovljen z olivnim oljem
in zeleno solato
Kaj vse se lahko ponesreči ... mi je všeč,
morda:
da zgledam črno
Lp, Ana
bolše ja. zakaj se sam tega ne spomnim :(
Pesem, v kateri se s spodnje točke bivanja in okoliščin zaokroži, da se znova ponovi (z notranje perspektive - strupniki, krila ...) - kot v vesoljnem redu - čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: naprimerjanez
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!