KO SE ČAS USTAVI
Sedela si ovita v prazno,
rame pobešene kot suha veja,
vse moje besede
so v hipu onemele.
Soba bila je toga in oglata,
kot da je razrezana na pole,
v vmesnih prostorih so kriki ždeli
in se tiho lepili na korake.
Krčevit objem
vse, kar sva imeli,
nežno pestovali žalost,
da jo bova lažje preboleli.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nada pecavar
- 13. 06. 2018 ob 07:16
- Prebrano 401 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 73.02
- Število ocen: 3
