Megla se je v dolino zapodila,

z gosto belino jo povsem zakrila.

Oblake je na zemljo preselila.

Potem začela je svoj ples.

Lej, tam čisto zadaj se je zgostila,

le hišo samo malo je prekrila

in se zdi, da daleč naokoli ničesar ni.

Tu breg plaho pokukal je na plan,

a hitro se je odločila, da je bilo dovolj

in ga v neznano spet močno ovila.

Zapodila se je v levo, soncu dovolila,

da žarki z vzorcem so vzporednim prebadali ji krilo.

Iz gaja se je dvignila in spet do zemlje se sklonila.

Par dreves zapredla v tanko je kopreno.

Del vasi v hribčke bele je povsem zavila

in vsakemu še pentljo naredila.

Ko pogled dvignem je druga zgodba spet.

V levo odpira že jasen se razgled,

le daleč tam zadaj je čvrsta spet.

Odhitela je na desno, podala se na delo nadvse resno.

Meglice je zgostila, naslednji hip jih že redčila,

pošiljala jih sem in tja.

Je gosta, da rezal bi jo lahko,

gosta, da obrise vidiš nerazločno,

ali prosojna, da pogleda dotakne se lahno.

Sonce zažarelo je močneje.

Postavila se v bran mu je,

zgostila zgornji rob je v ravno ostro črto.

A tudi sonce se ne da, počasi črto ji mehča.

Sivo bela zavesa se dvigati začne.

odhaja od zaspanega gaja, skrite doline,

pa migne levo, desno in v obrat, se razredči pa spet gosti...

Poslavlja se od vasi počasi,

počasi vas se v soncu prebudi.

Po svojih grem opravkih.

Nenadoma opazim,

da ne stopam več po sončnih žarkih.

Kaj zdaj je to?

Pogledam skozi okno.

Neverjetno, megla podaja mi roko.

Še enkrat zbrala svoje je meglice,

ovila vse v svoje je tančice,

zabrisala natančno vse sledi.

Očitno se ji danes res nikamor ne mudi.

nada pecavar