Šele sedaj vidim, da je slep.
Slekla sem oklep vse do nežne sredice, da bi ga pogostila.
Zmehčala sem se skozi leta, kot tresoča žolca. Samo zato, da bi videl, kako se vsaka njegova beseda kot strup raztaplja v meni. Boža, ko vstopa. Peče, ko se širi.
Modra, vijolična, rdeča, kaj vse nisem bila zanj. Zdaj sem črna.
Ne, nisem ga jaz. Umrl je od zdolgočasenosti.
Fascinira s kompleksnostjo navidezno enostavnem občutenju prostorov, odnosov, barv in iztekanja časa.
Lp, Jošt Š.
Poslano:
22. 05. 2018 ob 19:22
Spremenjeno:
22. 05. 2018 ob 20:26
Hvala, Jošt. Ja, ni tako enostavno, kot je slišat. :)
Moram povedat; nekdo npr. Janez me je ob nekem komentarju (verjetno za šalo) imenoval arabela tarantela.
No, kot okvir se je krasno ujelo z mojo dolgočasnostjo.
Lp
Kul, da si hec preobrazla v pesem. Maš talent, djekle.
Hvala, Janez.
Predvsem za djekle. :)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: arabela
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!