Tako dolgo strmiš v šelesteče nebo
nad livado za hišo, na krošnji drevesa,
da so tvoje oči, kot lebdeča peresa,
ki ne znajo za svoje tuzemsko telo.
Ker so rekli, da zmoreš, da zmoreš visoko,
da so danes stopnice bolj trdne kot prej,
si strmel nad livado s kostanjevih vej,
kdaj nebo bo prišlo in podalo ti roko.
Ampak prsti so s časom v pepel uveneli,
ki zdaj briše sledove lebdečih oči,
ker so rekli, da zmoreš še višje kot vsi,
kakor vsi, ki pred tabo so v krošnjah sedeli.
Čez pepel opazuješ, kdaj priletel bo ptič,
kdaj na nebu boš našel, kaj več kakor nič.
urednica
Poslano:
24. 05. 2018 ob 16:35
Spremenjeno:
25. 05. 2018 ob 16:56
Super, ne vem, če je še kdo opazil posebno ritmično sestavo tvojega soneta v enajstercu ... !??
Mislim, da mu to daje dodaten kvalitativni pečat-
LP, lidija B
Najlepša hvala Lidija. Mislim, da sem že nekje probaval s prvima zlogoma nepoudarjenima. Cenim da ti je všeč.
LP
Peter
... čestitke, Peter, izvrstni so tvoji soneti!!!
Lp, koni
Hvala Koni! Izvrstna je tvoje podpora :)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Peter Rangus
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!