ko pogoltneš nemir
in skozi napol vzhajane vzhode
poletiš
kot divja raca
se prelivaš zeleno v zeleno
ko zagodrnjajo podplati
kot žerjavica
drhtijo v bose čevlje
in sejejo sledove v mokasto obzorje
ko zven neba ni le prisluh
zapornika v tebi
ki se ponavlja
lovi odtrgana platna
in se cefra
pustiš luč
ki si ji še včeraj
pel
in jo nosil v bledo morje
odrineš sužnje
z nohti iz pšenice
in kavnega ugriza
in greš
greš
z nasmehom vrtnarja
nezrelih cvetov
tja
kjer čemijo orlova gnezda
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!