ko pogoltneš nemir

ko pogoltneš nemir
in skozi napol vzhajane vzhode
poletiš
kot divja raca
se prelivaš zeleno v zeleno

 

ko zagodrnjajo podplati
kot žerjavica
drhtijo v bose čevlje
in sejejo sledove v mokasto obzorje

 

ko zven neba ni le prisluh
zapornika v tebi
ki se ponavlja 
lovi odtrgana platna
in se cefra

 

pustiš luč
ki si ji še včeraj 
pel
in jo nosil v bledo morje
odrineš sužnje
z nohti iz pšenice
in kavnega ugriza

 

in greš
greš
z nasmehom vrtnarja
nezrelih cvetov
tja
kjer čemijo orlova gnezda

Vesna Šare

Komentiranje je zaprto!

Vesna Šare
Napisal/a: Vesna Šare

Pesmi

  • 19. 05. 2018 ob 10:25
  • Prebrano 529 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 270.14
  • Število ocen: 12

Zastavica